Narava sodobnih mednarodnih odnosov

Za NAP piše: Hamza Memišević, doktorski študent na Fakulteti za politične vede Univerze v Sarajevu

Izhodišče podrobnejšega fenomenološkega razumevanja politike po hladni vojni je recepcija in periodizacija treh izmov oziroma doktrin liberalizma, nacionalizma in realizma. Veljavna presoja posledic in dometa delovanja politike po hladni vojni ni mogoča brez teoretičnega povzetka omenjenih doktrin.

S koncem hladne vojne in prevladujoče politične bipolarnosti v okviru mednarodnih odnosov so se aktualizirali teoretični konstrukti o večnem miru. Ameriški politolog in teoretik države Francis Fukuyama je predstavil napovedno tezo o koncu zgodovine, s katero implicira trenutek (po hladni vojni), ko bo prišlo do univerzalizacije zahodne liberalne demokracije kot najboljšega oblika vladavine ljudi. Konvencionalni obliki vojskovanja in konfrontacije velikih sil ne bosta prevladujoča tema, vzrok možnih sporov pa bo politična monotonija, je menil Fukuyama.

Zmaga zahodnega bloka v hladni vojni je označila prevlado liberalnih idej, unipolarnost na ameriški način pa je postala ključna komponenta novega reda. Disolucija ZSSR je začasno označila konec ideoloških spopadov in nakazala superiornost zahoda oziroma ZDA. Glede na to, da so Združene države Amerike predstavljale edino prevladujočo silo, je odsotnost rivalstva v mednarodnem redu nudila priložnost za uveljavljanje liberalne hegemonije, imperativ takšne politike pa je bilo podrejanje mednarodnega reda ameriškim nacionalnim interesom.

Vendar pa so znotraj zagovornikov liberalnega mednarodnega reda obstajala različna stališča glede vodenja zunanje politike. Razkol med zagovorniki progresivnega liberalizma in privrženci liberalizma modus vivendi je bil očiten. Kakšen je bil namen enih, kakšen drugih? Liberalizem modus vivendi ni intervencionistično usmerjen glede zunanje politike, torej primarni fokus daje notranji politiki, kar pomeni pristop laissez faire in omogočanje maksimalne svobode lastnim državljanom.

V nasprotju s tem je progresivni liberalizem nedvomno močnejša oblika liberalizma, ki je substancialno usmerjena intervencionistično tako v zunanjo kot notranjo politiko, s čimer postane vzvod za uveljavljanje liberalne hegemonije. Vsiljevanje liberalnih vrednot in obračun z nesodelujočimi režimi so najpomembnejše značilnosti progresivistične liberalne politike. Dve glavni smeri liberalizma imata spor glede vloge države pri spodbujanju pravic posameznika.

"Modus vivendi liberali" (John Locke, Friedrich von Hayek, John Gray, Steven Holmes) menijo, da državno vmešavanje krši individualne pravice, medtem ko "progresivni liberalci" (Ronald Dworkin, Francis Fukuyama, John Rawls) menijo, da je državno posredovanje nujno za zagotovitev določene stopnje individualnih pravic. Takšni pristopi predstavljajo poskus, da bi svet naredili po vzoru Amerike, in so sestavljeni iz več pomembnih komponent in ciljev: širjenje liberalne demokracije po svetu, integracija več držav v odprto mednarodno gospodarstvo in mednarodne institucije. V teoriji bi bilo to izjemno koristno, saj bi odpravilo znatne kršitve človekovih pravic in omogočilo miren svet (sledijoč teoriji demokratičnega miru).

Ameriški teoretik mednarodnih odnosov in predstavnik šole ofenzivnega realizma John Mearsheimer pojasnjuje, da je bistvo liberalizma vpletanje v notranje zadeve drugih držav. Posledično takšna kršitev suverenosti daje zagon iredentističnim gibanjem. Liberalizem je določen z univerzalizmom, medtem ko je nacionalizem določen s partikularizmom.

Po Mearsheimerju so ključne komponente liberalizma radikalni individualizem in nezmožnost podaje prepričljive argumentacije o tem, kaj je dobro življenje. Takšne konfliktne situacije, ki vključujejo različna stališča o ključnih vprašanjih, se lahko odvijajo na naslednje načine: prepričanje, da vsak posameznik poseduje neodtujljive pravice, toleranca do drugih, da definirajo svoje lastno življenje, in država, ki lahko preprečuje konflikte.

V nasprotju z liberalizmom, po Mearsheimerju, stoji nacionalizem. Ključne razlike med liberalizmom in nacionalizmom so nacionalistično zavračanje individualizma in poudarjanje teritorialnega suvereniteta. Kljub poudarjanju teh razlik Mearsheimer poudarja, da je "liberalizem brez nacionalizma nemogoč", saj "brezdušna država" liberalizma ne vzbuja občutka pripadnosti med razpršenimi posamezniki. Nacionalisti in progresivni liberalci delijo močna prepričanja v uspeh državne intervencije ali družbenega inženiringa.

Po Mearsheimerju ima nacionalizem svoje osnovne predpostavke: prvič, ljudje so naravno politična bitja (politične živali); drugič, skupinska lojalnost je pomembnejša od individualizma; in tretjič, poleg družine je najpomembnejša skupina nacija. Nato nadaljuje, da si narodi želijo lastne države. Mearsheimer meni, da nacionalizem premaga liberalizem, ker so ljudje predvsem politična bitja (politične živali). Da bi to pokazal, opozarja, da je celotna planeta pokrita z nacionalnimi državami, liberalne demokracije pa ne predstavljajo niti 50 % teh nacionalnih držav.

Zadnja ključna značilnost nacionalizma je samoodločba naroda, kar pomeni, da ima narod impulz za vodenje lastnih zadev v posebnem stanju. Ta specifičnost razlikuje narod od predmodernih kolektivov. Mearsheimer navaja, da je liberalizem predhodil nacionalizmu skoraj sto let, kar implicira, da sta ideja enakosti in ideja o neodtujljivih pravicah vplivali na nacionalistično idejo "občutka enotnosti". Občutek enotnosti služi kot code prepoznavanja znotraj naroda. Kljub temu samoodločba pomeni, da narodi lahko svoj občutek enotnosti temeljijo na različnih idejah, odvisno od njihove kulture in zgodovine.

Posledično imajo partikularni interesi vedno prednost pred univerzalnimi, kar potrjuje teorija realizmov. Unipolarni svet se je končal s pomanjkanjem soglasja med liberalizmom in nacionalizmom, s čimer je na mednarodno geopolitično prizorišče stopil multipolarni red. Liberalna hegemonija ni arhivirana v smetišču propadlih političnih strategij, vendar se sooča z novimi, sodobnimi izzivi in vrednotami.

Nacionalne in kulturne identitete ter civilizacijska pripadnost so značilnosti multipolarnega sveta. Politična paradigma po hladni vojni je izžarevala evforične, liberalne napovedi, pa tudi realistične opazke, ki temeljijo na empiričnih izkušnjah. Mednarodna sodobna politika je neizpodbitno prevladujoče omejena z nihilističnim značajem sodobne družbe v gospodarskem simulakrumu brez kulturne identitete in resničnega razumevanja lastne tradicije.

Razlog je v tem, da moč nacionalizma v kombinaciji s teorijo realizma vedno zmaga v spopadu z liberalizmom; z besedami Mearsheimerja: "Ideja, da lahko ZDA obidejo svet in poskušajo vzpostaviti demokracijo ter izvajati družbeni inženiring, je recept za težave". Države se bodo upirale zunanjemu vpletanju. Prav tako v velikih delih sveta ljudje dajejo prednost varnosti pred liberalno demokracijo, četudi to varnost lahko zagotovi le sistem blagega avtoritarizma.

Pomembno je, da ne pozabimo na dejstvo, da se, tako kot nekatere države upirajo intervencionizmu Združenih držav Amerike, tako tudi precejšnje število držav v mednarodnem sistemu zanaša na intervencionizem in pomoč Združenih držav Amerike za doseganje svojih nacionalnih in strateških interesov. Liberalna hegemonija se sooča z resnimi težavami, saj svet ni več prevladujoče unipolarno mesto. V sodobnem mednarodnem sistemu so Združene države Amerike pri rekonfiguraciji določenih geopolitičnih žarišč prisiljene upoštevati tudi izračune in interese drugih sil na mednarodni politični areni.

Zweigov "Jučerašnji svet" (Jučerašnji svet) vsekakor lahko služi kot literarni vzor kratkemu 20. stoletju, kot ga je označil Eric Hobsbawm. Veliko upov in perspektiv je bilo ustvarjenih, pa tudi trajno odstranjenih. Liberalni ideali, utelešeni v sodobnih dosežkih in modernizacijskih procesih, so doživeli epohen poraz proti tradicionalnim idejam, konec bipolarnosti pa je na velika vrata napovedal vrnitev nacionalizma in religije.