Napad v Parizu je poskus evtanazije evropske tolerance

V sredo, 7. 1. 2015, ob 11:30 sta v prostorije satirične revije Charlie Hebdo v Parizu vstopila dva oborožena in maskirana napadalca ter bliskovito hladnokrvno likvidirala skoraj celotno uredništvo in policijsko varovanje te revije, pri čemer sta ubila 12 ljudi in ranila enajst.

Najprej so bili ubiti uredniki, novinarji in karikaturisti Jean Cabut, Stéphane Charbonnier, Bernard Verlhac - Tignous in Georges David Wolinski, njihov edini "zločin" pa je bilo popolno nerazumevanje islama kot religije.

Vređanje božjega preroka Mohameda s.a.v.s. na kakršen koli način, tudi satiričen, je predvsem izraz elementarnega nepoznavanja islama ter odraz nekulture in pomanjkanja osnovnega človeškega čuta za versko spoštovanje in toleranco. To je predvsem nemoralen in nesprejemljiv način obnašanja do drugega in drugačnega po vseh običajih, moralnih vrednotah, verskih kodeksih in kanonih, kar zavrača vsak človek, ki ima vsaj malo vzgoje in okusa.

Karikature z likom Mohameda s.a.v.s. v katerem koli kontekstu, še posebej satiričnem, predstavljajo ponižanje islama kot religije in muslimanov kot verske skupnosti.

Po drugi strani pa to ni niti približno dovolj dober razlog, da bi dva maskirana in oborožena človeka vdrla v prostorije uredništva revije Charlie Hebdo, ki je karikature objavila, in brez predumišljaja, povsem mirno in hladnokrvno streljala iz avtomatskega orožja, ubila 12 ljudi in enajst ranila. To je izraz brez primere vandalizma, ki nikoli ni imel, niti ne bo imel kakršne koli povezave z islamom kot religijo ali z muslimani kot versko skupnostjo. To je predvsem nemoralen in nesprejemljiv način obnašanja do drugega in drugačnega po vseh običajih in visokih moralnih vrednotah islama, in takšno vandalsko obnašanje zavrača vsak človek, ki ima vsaj malo vzgoje in okusa, še posebej pa iskreni vernik - musliman.

To vandalsko teroristično dejanje, ki se je zgodilo v Parizu, je predvsem dobro načrtovana in natančno izvedena vojaška akcija, pri kateri sta dva maskirana strelca, oborožena z avtomatskimi jurišnimi puškami, povsem mirno, brez panike, hladnokrvno do konca likvidirala uredništvo revije in njihovo varovanje.

Motiv te akcije ni niti približno v tem, da je revija Charles Habdoa objavila žaljive karikature Mohameda s.a.v.s., saj bi se to iz tega razloga lahko zgodilo že zdavnaj, temveč je poskus kompenzacije zelo negativnega odziva na talibanski napad na vojaško šolo v Pešavarju na severu Pakistana, pri čemer je bilo prav tako hladnokrvno ubitih 130 učencev te šole, in sicer otroci stari 8, 10, 12 in 15 let.

Ta dogodek je bil obsojen po vsem svetu, podpora islamskemu radikalizmu pa je bila prezrta in obsojena tudi z minbarov džamij po vsem svetu. Celoten islamski svet, še posebej pa muslimanski verski avtoriteti, so ostro obsodili talibane in njihov napad na vojaško šolo v Pakistanu, družbena omrežja v muslimanskih skupnostih so dvignila svoj glas proti talibanom in islamskemu radikalizmu na splošno, po internetu pa se je razširila negativna slika o islamskem fundamentalizmu kot ideologiji, še posebej med muslimani, kar je skrbelo globalne džihadiste.

Bilo je potrebno preusmeriti pozornost s tega primera in dati nov motiv islamskemu radikalizmu tako, da so bili na smrt obsojeni tisti, ki so žalili preroka Mohameda s.a.v.s., kar naj bi ponovno pridobilo srca in misli muslimanov po vsem svetu. Zato je bil izveden napad v Parizu.

Globalna podpora brutalno usmrčenim novinarjem, ki se je sprožila na družbenih omrežjih takoj po napadu, se nanaša na brezpogojno obrambo svobode javne besede in govora, kar je v primeru Charlie Hebdoa pravica do kritičnega osvrta do katere koli vrste religije. To popolnoma ustreza teroristom in islamskim radikalcem, ki med seboj slavijo brutalno usmrtitev novinarjev.

V propagandnem smislu z naravno reakcijo zahodnih medijev in intelektualcev v smislu obrambe pravice do svobode javne besede in govora, ima islamski fundamentalizem po tragediji v Pešavarju ponovno temelj za širjenje radikalnih idej in novačenje novih globalnih džihadistov. Francija, kot država, kjer se je do zdaj zgodil podoben teroristični napad leta 2011 v Toulousu, pri čemer je en napadalec ubil 9 ljudi in več ranil, ni imela večjih terorističnih napadov do tistega, izvedenega v sredo, 7. 1. 2015. Kot država, kjer živi zelo številčna muslimanska skupnost, ki šteje 5-6 milijonov ljudi, je Francija zelo primerna za izvedbo tovrstnih napadov, ki bodo zagotovo sprožili val nestrpnosti do muslimanov ne le v Franciji, ampak po vsej Evropi.

Po izkazovanju odprte nestrpnosti do muslimanov na splošno ne bo težko novačiti mladih moških in žensk iz muslimanskih skupnosti, da se pridružijo ISIS-u v Iraku in Siriji.

Da islamski radikalizem v Franciji narašča, govori tudi dejstvo, da se je po podatkih francoskega ministrstva za notranje zadeve število državljanov, ki se usposabljajo ali borijo v Siriji in Iraku, povečalo s približno 550 na začetku leta 2014 na 946, kolikor jih je trenutno na terenu. Nekateri od njih so se zagotovo vrnili v Francijo in, tako kot v drugih evropskih državah, novačijo in usposabljajo manjše skupine radikalcev za izvedbo teh in podobnih terorističnih akcij. Od teh skupin se oblikujejo tako imenovane "spanječe celice", torej ljudje, ki se po potrebi aktivirajo in uporabijo za izvedbo terorističnih akcij, ko za to pride čas.

Modus operandi teh majhnih diverzantskih ekip smo lahko videli prav v Parizu. Napadalci so zagotovo prestali zelo intenzivno vojaško usposabljanje, kar je mogoče sklepati iz pregleda posnetkov, ki so bili narejeni v neposredni bližini sedeža revije Charlie Hebdo. Po trditvah prič so v prostorih revije Charlie Hebdo poimensko klicali svoje prihodnje žrtve, kar pomeni, da so spremljali njihovo gibanje in da so natančno vedeli, da se prav oni nahajajo v prostorih.

Posebno pozornost mi je osebno pritegnilo razbito vetrobransko steklo na policijskem vozilu, na katerem je vidno, da je bil policist za volanom ustreljen, da bi ga ubili, in da luknje od nabojev kažejo, da je strelec zelo spretno grupiral zadetke na majhnem prostoru iz avtomatske jurišne puške in to v premikajoče se vozilo.

Drugo, kar je mogoče videti s posnetkov, ki so bili doslej objavljeni, je, da se oba napadalca premikata in streljata po vojaških pravilih premikanja na bojišču. Po tem vzorcu en strelec s streljanjem pokriva svojega kolega, kar je mogoče videti na posnetku, kar spet kaže, da napadalci uporabljajo pokrivanje prostora s koncentriranim ognjem, kar je stvar rutine in ponavljanja dejanj in postopkov pri uporabi strelnega orožja, za kar je potreben čas.

Na posnetkih je jasno videti, da napadalci nosijo črna oblačila, črne kape balaklave, da imajo jurišne prsluke z bojnim kompletom streliva in da nosijo neprebojne srajce, predvideva pa se, da nosijo tudi samomorilske pasove z eksplozivom. Njihova mirnost in hladnokrvnost se vidi v dejstvu, da niti za trenutek niso izgubili prisebnosti, ter da so vse svoje žrtve ciljali s posamičnim, ne z rafalnim streljanjem in da so jih ciljali tako, da jih ubijejo.

V primeru zelo brutalne likvidacije francoskega policista, ki jih je poskušal ustaviti, kar je zabeleženo na video posnetku, se vidi, da oba napadalca z zaporednim posamičnim streljanjem hkrati ciljata policista, kar je še en pokazatelj, da sta oba napadalca zagotovo izkušena vojaka, ki se obnašata rutinsko pri streljanju in ciljata skupaj v istem smeri. Po tem, ko so ga zadeli, sta se oba približala, eden pa je zelo mirno izstrelil smrtonosni strel ranjenemu policistu v glavo, medtem ko je drugi opazoval okolico.

Zadnje informacije govorijo, da je pariška policija identificirala napadalce in da poteka njihovo lociranje in aretacija, ter da se je eden od njih že predal policiji. Uradni viri navajajo, da je šlo za tri napadalce, kar spet nakazuje, da gre za dobro organiziran teroristični napad, saj je naloga tretjega napadalca, ki ni neposredno sodeloval pri napadu, zagotovo bila, da za potrebe družbenih omrežij posname vstop in izstop napadalcev iz prostorov revije Charlie Hebdo, saj se je crescendo pričakoval ob izstopu in obračunu s policijo.

Pariški napad je odprt poskus islamskih radikalcev, da se izvede evtanazija evropske sanje o toleranci in mirnem sobivanju različnih narodov in religij Evrope. To je še en tragičen dogodek v globalni vojni proti terorizmu, ki je zelo specifičen, saj ima cilj doseči čim večji propagandni učinek, na roko islamskim radikalcem pa gre dejstvo, da so vsi zahodni mediji stopili v obrambo pravice do svobode javne besede, saj bodo oni to prevedli kot globalno podporo žaljenju Mohameda s.a.v.s.

Boj proti tako zasnovanemu širjenju groze na ulicah velikih evropskih mest se predvsem vodi v propagandnem smislu in mora v svojem bistvu vsebovati zavračanje posploševanja in poistovetenja celotnih muslimanskih skupnosti v Evropi z neizprosno in hladnokrvno ubijanjem nedolžnih ljudi. Če se to ne zgodi, bo teror prevladal in razni samooklicani voditelji kalifatov z rolexi bodo z minbarov v džamijah še naprej penili proti vsemu, kar je drugo in drugačno, ter pozivali muslimansko mladino, da se v imenu Alaha dž.š. razstrelijo z eksplozivom ali da hladnokrvno ubijajo nedolžne ljudi.

Vse muslimanske skupnosti v Evropi in islamske države sveta, vsi njihovi verski avtoriteti in politični voditelji se morajo javno ograditi od takšnih izlivov neumnega nasilja. Muslimani po vsem svetu se morajo ponositi z ljudmi, kot je Ahmed Merabet, 42-letni francoski policist, musliman, ki je bil med poskusom ustavljanja pariškega terorja ustreljen v glavo iz neposredne bližine, kljub temu, da je bil hudo ranjen, in ne slaviti ter opravičevati hladnokrvnega umora 12 novinarjev Charlie Hebdoa.