Po obisku Sergeja Lavrova: Kaj je Rusija za nas

Piše: Sead Omeragić

Sergej Lavrov, ruski zunanji minister, je med obiskom Bosne in Hercegovine sporočil, da podpira ozemeljsko celovitost in suverenost Bosne in Hercegovine, vendar ni za demonizacijo Republike Srbske.

Republiko Srbsko ne demonizirajo Bošnjaki in Hrvati, temveč politični establišment v tem delu Bosne in Hercegovine. V RS kratijo temeljne človekove pravice, kot je pravica do jezika. Predsedujoči državi Bakir Izetbegović je dejal, da je bil Lavrov presenečen nad informacijo glede statusa bosanskega jezika v Republiki Srbski. Minister Lavrov je potrdil, da to razume, saj imajo Rusi težave z zanikanjem ruskega jezika v Ukrajini.

BiH mora vsekakor imeti korektne odnose z Rusijo, dokler Rusija ne povzroča škode Bosni in Hercegovini. Lavrovove izjave so bile spodbudne: Podprl bo BiH in vse njene državljane, zato bi tudi državljani iz RS morali slediti njegovim sporočilom.

Čeprav se je do zdaj govorilo o Rusiji kot o državi, ki na splošno nima korektnega odnosa do BiH, nedavna zgodovina beleži tudi drugačne trenutke. 

Voditelj Srbije Slobodan Milošević je avgusta 1991 podprl vojaške pučiste proti predsedniku Borisu Jelcinu. Zaradi dotlej izjemno ugodnega odnosa Rusije do Srbije je bil Moskvo Miloševićev odnos popolnoma šokiran. Ruski predsednik je bil jezen na ta izpad.

V Sunday Timesu 13. februarja 1993 je bil objavljen članek: „ZDA krepijo svojo floto, medtem ko se Rusija strinja z zaščitnimi udari“. Independent z dne 28. aprila 1993 je objavil članek z naslovom: „Zmagoviti Jelcin se pridružuje protisrbijanskemu zboru“. Nato je aprila istega leta sledilo: „Rusija se pridružuje Zahodu pri obsodbi Srbov“, „Kremlj se je odločil zavreči srbskega zaveznika“, v Observerju pa je pisalo: „Rusija zapira ušesa na klice srbskega nacionalizma“...

To so le nekateri izmed člankov v zahodnih medijih, ki govorijo o tem, da je Rusiji dovolj, da je „stalni služabnik ene nora politike“, kot je Vitalij Čurkin, ruski odposlanec za Balkan, maja 1993. leta častil voditelje bosanskih Srbov, po zavrnitvi Owen-Stoltenbergovega načrta.  

Pozabljeno je, da je Rusija odobrila ustanovitev haaškega sodišča, ki je svoj mandat uspešno zaključilo. Med glasovanjem o Resoluciji 827. Varnostnega sveta, prav med predsedovanjem Rusije, je 25. maja 1993. leta glasovalo za ustanovitev haaškega sodišča. To je bilo tretje sodišče za sojenje vojnim zločincem po Nürnbergu in Tokiu. To je bil velik zgodovinski trenutek, ki mu je Rusija dala svoj pečat.

Ko je julija 1995. ameriški kongres izglasoval odpravo embarga na orožje bosanski vladi, je Rusija le „izrazila obžalovanje“. Ni bilo niti namiga na namero Moskve, da bi kakorkoli kršila sankcije Zahoda, ki so bile uvedene proti Srbiji.

V svoji knjigi „Najbolj sramoten trenutek“ britanski publicist Brendan Simms piše, da je Jelcin Srbom naročil, naj sprejmejo Owen-Stoltenbergov načrt, sicer se izpostavljajo „nevarnosti odločnih ukrepov za končanje konflikta... Ruska federacija ne bo ščitila tiste, ki se upirajo volji svetovne skupnosti... Srbski nacionalisti in drugi udeleženci v konfliktu, ki bodo posegli po sili, se bodo soočili z močnim udarom v ZN“, je dejal Jelcin spomladi 1993. leta. 

Brendan Simms potrjuje: „Jelcinov posebni odposlanec v nekdanji Jugoslaviji Vitalij Čurkin je 19. aprila 1994. podprl zračne napade z besedami: „Prišel je čas, da Rusija prekine vse razprave z bosanskimi Srbi. Čas pogovorov je minil“, so zabeležili Čurkinovo izjavo novinarja „Independenta“ Andrew Marshall in Tony Barber. Čurkin je dodal, da je ruski strani „dovolj norosti vojne“ in da so „Srbi dovolj vlekli Rusijo in celotno mednarodno skupnost za nos“.

- Bosanski Srbi morajo spoznati, da imajo v Rusiji opravka z velesilo in ne z banana republiko - je takrat sporočil zunanji minister Čurkin. Čurkinu so bosanski Srbi postavili spomenik v znak hvaležnosti za veto na britansko resolucijo o Srebrenici iz julija 2015. leta. 

Ali lahko vsi državljani BiH izkoristijo to podporo Rusije, ki jo je jasno izrazil minister Lavrov? SNSD s svojo politiko tega ne more storiti. Tudi SDS z Vukotom Govedarico, ki pravi, da bo sledil Karadžiću, tega ne more storiti. S takšnimi politikami ne more biti dobro ne BiH ne njenim državljanom katere koli narodnosti. Zato je potrebno, da RS ima nove in proevropsko usmerjene mlade politike, ljudi, kot so Adam Šukalo, Miroslav Brčko, Ognjen Tadić, Branislav Borenović ali Aleksandra Pandurević. 

Lahko bi rekli, da voditelji RS brez razumnih motivov konfrontirajo Rusijo v EU. Absolutno je sumljivo kakršnokoli bistveno sovraštvo med Rusijo in Evropsko unijo kljub uvedenim ne ravno prepričljivim sankcijam. Zunanji minister BiH Igor Crnadak se je celo pohvalil, kako je bila BiH v „vojni“ med EU in Rusijo na strani Rusije.

Rusija nikoli ni rekla, da BiH ne bi smela biti del EU. Trenutna oblast RS ne želi v Evropsko unijo, ker bi se tam razkrili večletni kriminal njega in njegovih privržencev. Z izjavami Sergeja Lavrova so odnosi BiH in Rusije na nek način ponastavljeni. Vendar pa odprto potiskanje Rusije proti Evropski uniji v interpretaciji voditeljev RS deluje kot naivno metanje lupine od „banana entitete“ pod noge ministra Lavrova.