Po aretaciji Milošević ni hotel stopiti na ozemlje Bosne in Hercegovine

BEOGRAD, (Patria) - Na današnji dan, 28. junija 2001, Mednarodnemu sodišču v Haagu je bil izročen dolgoletni vodja Srbije Slobodan Milošević. To je bilo 12 let od shoda na Gazimestanu, ko je na vrhuncu moči govoril pred več kot milijonom ljudi.

Njegov konec se je začel veliko prej, oktobra 2000, po nemirih v Beogradu, vendar so dogovori o izročitvi potekali od marca 2001.

V svojih spominih Carla Del Ponte piše o srečanju z Vladimirjem Popovićem Bebom, tesnim prijateljem in sodelavcem srbskega premierja Zorana Đinđića:

„Đinđić me je 29. marca 2001 poklical in mi rekel, da mi pošilja svojega glavnega svetovalca, ki mi prinaša pomembno sporočilo. Popović je prispel v hotel 'Alexanderf Palace' v Skopju v zgodnjih večernih urah. Sporočilo je bilo kratko in izjemno občutljivo: Preiskava o Miloševiću zaradi korupcije in zlorabe oblasti se je začela pred nekaj tedni, preiskovalni sodnik pa je že
ugotovil, da je proti njemu dovolj dokazov, in odredil, naj bo zaslišan. „Milošević se ni odzval vabilu,“ je rekel Popović. „Arettiran bo... Jutri začnemo operacijo aretacije,“ je sporočil Del Pontejevi.

Sekretar sodišča Hans Holthuis je odnesel obtožnico sodišča v Beograd.

Proces Miloševićeve aretacije in izročitve je opisala Florence Hartmann v svoji knjigi „Mir in kazen“: „Vsi ministri v Đinđićevi vladi so glasovali za takojšnjo Miloševićevo izročitev. Đinđić obvešča Del Ponte: „Milošević odhaja, nujno nam pošljite nekoga, da ga spremlja v Haag.“

V Beogradu je bil častnik sodišča Kevin Curtis, ki je od marca 2001 preiskoval hladilnico, ki je priplavala na površje iz Donave z 86 albanskimi žrtvami. Juliana Borger v delu „Krvnikova sled“ opisuje Curtisa kot rdečelasatega, brkatega britanskega detektiva iz Shakespearovega rojstnega kraja Stratford-upon-Avon.

Curtis je o izročitvi Miloševića zapisal: „V četrtek, 28. junija 2001, ob 18.30 sem bil v stavbi Inštituta za varnost v Beogradu, za katero so čakali trije helikopterji. Slobodan Milošević je iz zapora prispel v kombiju. Ni se zdelo, da ve, da odhaja v Haag, saj je takoj, ko je izstopil iz kombija, začel dvigati roke proti nebu in spraševati upravnika zapora, ki ga je spremljal, kaj se dogaja. Upravnik mu je odgovoril, da odhaja v Haag. Milošević mu je
odbrusil, da Haaga ne priznava, da ga ne spoštuje in da ne bo šel.“

Milošević je zavrnil prevzem dokumentov. Povzpeli so se v helikopter in polet se je začel.

Curtis se spominja, da je med letom Milošević popolnoma spremenil razpoloženje in začel govoriti z njim v angleščini.

Pristali so v Tuzli. Milošević je bil besen, ker so pristali v BiH. Tožilka Del Ponte beleži, da je Milošević po pristanku helikopterja v Tuzli prosil Curtisa, naj položi robec na tla, da ne bi moral simbolično stopiti na bosanska tla.

Tam jih je pričakala skupina ameriških vojakov iz kontingenta Nata. V nekem trenutku je Milošević poskušal govoriti z vojaki, vendar so to zavrnili.  Celotna operacija je bila skrbno in podrobno posneta.

Po 22. uri tistega dne, opozorjen, naj molči, so ga vkrcali v ogromno vojaško transportno letalo C-130 v lasti Britanske vojske in ga odpeljali v Eindhoven, na manjše letališče blizu Rotterdama.

Miloševićevo prvo pojavljanje pred Mednarodnim sodiščem v Haagu je trajalo le 12 minut. Del Ponte piše: „Spominjam se, da mi v tistem trenutku nikakor ni uspelo povezati „balkanskega krvnika“ Miloševića s podobo, ki so jo o njem ustvarili mediji: Trebušast in napihnjen človek, ki je z nerodnimi in težkimi koraki vstopil v sodno dvorano.“

Sodnik je bil častiti Richard May, ki ga bo Milošević s svojimi dejanji spravljal v bes, ki je nekoliko kasneje zbolel za možganskim tumorjem in kmalu umrl. Na vprašanje o krivdi je Milošević izustil običajne fraze nepriznavanja sodišča: meni, da je nezakonito, obtožnico pa lažno. V enem stavku v srbskem jeziku je surovo in bolj v obupu vrgel: „Jebem vas in to sodišče na k...“

„Misija je končana,“ so kratko sporočili Del Pontejevi ob pol dveh zjutraj. Prva čestitka tožilki je prišla od državne sekretarke ZDA Madeleine Albright, druga iz kabineta Gerharda Schröderja, tretja od takratnega poveljnika sil Nata generala Wesleyja Clarka... Moskva je od svojega veleposlanika pri ZN zahtevala, naj predsednik Varnostnega sveta ne izrazi zadovoljstva nad tem dogodkom. Fidel Castro je rekel, da obžaluje to „politično napako“. Gadafijev Tripoli je obsodil „dvojna merila“ mednarodne skupnosti. Florence Hartmann je zapisala: „To je bila zmaga nad nekaznovanostjo močnih.“

Prvič je bil priveden pred pravico vodja grozljivega in brutalnega režima, katerega žrtve četrt stoletja kasneje še vedno izkopavajo in pokopavajo v Bosni in Hercegovini, ključni žrtvi njegovega zločinskega velikodržavnega projekta.