Najpomembnejši dogodki iz kratke zgodovine Herceg-Bosne

Slovesno akademijo v ponedeljek je v Mostarju obeležila 24. obletnico ustanovitve tako imenovane Hrvaške republike Herceg-Bosne.

Akademije v hrvaškem domu hercega Stjepana Kosače se je udeležil politični vrh Hrvaškega narodnega sabora (HNS) in HDZ BiH na čelu s članom predsedstva BiH, ki je sporočil, da je „ponosen, da se lahko praznujejo takšne obletnice“.

- Zdi se mi, da je res prišel čas, da te obletnice, posvečene ljudem, ki so dali svoja življenja, da bi lahko živeli v Bosni in Hercegovini, obeležujemo tako, da lahko s ponosom rečemo, da smo res uredili Bosno in Hercegovino po meri človeka in vseh treh konstitutivnih narodov ter da lahko tukaj živimo bolje. Srečen sem, da lahko prispevam k stabilnosti v BiH – je sporočil Čović iz Mostarja.

Na slovesni akademiji je bila predstavljena tudi knjiga Jadranka Prlića „Prispevki k zgodovini Hrvaške republike Herceg-Bosne“, vendar avtor knjige zaradi obveznosti na haaškem sodišču, kjer pričakuje pravnomočno sodbo za združeni zločinski podvig, ni mogel biti navzoč.

Vsi prisotni na akademiji so poudarjali ponos ob 24. obletnici paradržave Herceg-Bosne, čeprav ta že dolgo, vsaj formalno, ne obstaja več. Na kaj so negovalci tradicije paradržave ponosni, nihče od njih nima poguma javno povedati.

Tako imenovana Herceg-Bosna je obstajala približno tri leta in v tem kratkem času ni imela časa, da bi proizvedla kakšnega nobelovca s področja fizike, matematike ali književnosti, ni ustvarila nobenega športnika, ki bi dosegel omembe vredne rezultate, podjetja v tej paradržavi se niso ukvarjala s proizvodnjo kakovostnih čokolad, gradnjo cest, železnic...

Vendar pa se je v zelo kratkem času na območju pod nadzorom oblasti tako imenovane Herceg-Bosne zgodilo toliko pomembnih dogodkov, da bodo imeli zgodovinarji material za ukvarjanje z njimi še nekaj stoletij. Da bi jih našteli vse, je potrebnih na tisoče strani, a omenil bom le nekatere.

Pokol v Ahmićih je bil izveden 16. aprila 1993. leta, v katerem so pripadniki enote Jokeri ubili 116 bošnjaških civilistov, veliko število žensk in otrok, med njimi tudi tri mesece staro dojenčico. Možgan operacije v Ahmićih, Dario Kordić, je bil pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine v Haagu obsojen na 25 let zapora, po izhodu iz zapora pa se ukvarja z verskimi predavanji in bojem proti pravici žensk do splava, saj po njegovem mnenju nihče nima pravice odvzeti življenja, ki ga je dal Bog.

Pokol v Stupnem Dolu pri Varešu, v katerem je bilo ubitih 38 Bošnjakov, je bil izveden 23. oktobra 1993. leta, izvedli pa so ga pripadniki odreda Maturice in Apostoli pod poveljstvom Ivice Rajića, ki je v Haagu priznal krivdo in bil obsojen na 12 let zapora. Rajiću je povelje izdal Milivoj Petković, ki v Haagu skupaj s Prlićem čaka na pravnomočno sodbo. Petković je Rajiću naročil, naj gre v Vareš in uredi situacijo, ter da naj ne kaže usmiljenja do nikogar.

Med največjimi simboli propadle državice so vsekakor tudi številni taborišča, med katerimi so Dretelj, Heliodrom, Gabela...

Taborišče Heliodrom se je nahajalo blizu Rodoča, južno od Mostarja, ki je bilo prej uporabljeno le kot heliodrom HVO-ja, čigar helikopterska skladišča in garaže so bile preurejene v zaporniške celice.

Glede na obtožnico haaškega sodišča so pripadniki HVO-ja začeli zadrževati bošnjaške moške v taborišču od leta 1993 do sredine leta 1994. Število zapornikov je bilo približno okoli 1.800 maja 1993, junija pa je upadlo na okoli 500.

Zaporniki so bili psihično in fizično maltretirani. V najhujših primerih so bili prisiljeni hoditi pred silami HVO-ja kot živi ščit. Stražarji so jih pretepali, še posebej, če je HVO izgubljal na bojišču. Posamezni zaporniki so bili vodeni na prisilno delo, kot je kopanje rovov ali gradnja vojaških utrdb, pa tudi zbiranje trupel mrtvih vojakov HVO-ja.

Vodja HDZ Dragan Čović je kot generalni direktor podjetja Soko Mostar junija 1993. leta poslal zahtevo Josipu Praljku, takratnemu namestniku upravitelja taborišča Heliodrom, da se „za potrebe letalske industrije Soko Mostar omogoči izločitev desetih zapornikov z namenom opravljanja določenih del“.

Odobritev za prevzem pridržanih oseb je naslednji dan podpisal Stanko Božić, direktor Centralnega vojaško-preiskovalnega zapora Mostar. Kot je navedeno, je „odhod pridržanih oseb na delo izven kroga zapora v ustnem pogovoru z ravnateljem Stankom Božićem odobril Berko Pušić“.

Takratna Herceg-Bosna ni bila imuna niti na terorizem. Čeprav hrvaški politični predstavniki iz BiH in Hrvaške danes kot začetnike terorizma na teh območjih, celo v Evropi, štejejo Bošnjake, jih dogodek z 18. aprila 1993. leta iz Viteza demantira.

Cisterna, ki je vsebovala pol tone eksploziva, je eksplodirala blizu mošeje v starem Vitezu, uničila pisarne vojnega predsedstva bosanskih oblasti v Vitezu ter ubila najmanj šest ljudi in ranila 50. Mednarodno kazensko sodišče v Haagu je sprejelo, da se ta akcija lahko opredeli kot čisti terorizem, ki so ga izvedli elementi znotraj hrvaških sil, ki so napadale bošnjaško prebivalstvo starega Viteza.

Poleg terorizma, taborišč in pokolov, paradržavo Herceg-Bosno zaznamujejo tudi načrtna obstreljevanja civilnih ciljev, kot je tržnica v Zenici. MKSJ v Haagu je sprejel tezo, da je tržnico v Zenici obstreljeval HVO 19. aprila 1993. leta iz vasi Putičevo, oddaljene 15 kilometrov od Zenice, pri čemer je umrlo 15 in bilo ranjenih 50 civilistov. Granate so priletele v treh valih po dve, ob 12:10, 12:24 in 12:29.

Uporabljena sta bila dva kosa artilerijskega orožja: D-30 J Howitzerji na ročno polnjenje s počasno izmenjavo ognja. Šlo je za profesionalno izveden artilerijski napad z izvidnikom. Dva danska člana ECMM-ja sta takoj po obstreljevanju obiskala prizorišče masakra in fotografirala kraj zločina. Na fotografijah so prikazane scene uničenja tržnice, razmetana trupla na tleh, uničeni avtomobili in avtobusno postajališče ter poškodovane zgradbe. Hrvati so za masakr obtožili Srbe, vendar je MKSJ te trditve v primeru Kordić zavrnil.[38]

Umori in mučenja v taboriščih so spremljali načrtno uničevanje kulturnih spomenikov Bosne in Hercegovine, ki so pričali o večstoletnem obstoju BiH kot države. Glavni simbol Mostarja in Hercegovine, Stari most, je bil porušen 9. novembra 1993. leta, ko je ves svet onemel od tega pošastnega dejanja HVO-ja.

HVO je porušil Stari most kot del kampanje obstreljevanja in teroriziranja Mostarja. Dan prej je HVO začel s kampanjo rušenja mostu, izstrelil na desetine izstrelkov v lok in stolpe, kar se je naslednji dan končalo z njegovim dokončnim porušenjem.

Po objavi 36 transkriptov Franje Tuđmana je mogoče sklepati, da je bilo rušenje mostu del premišljene kampanje hrvaške agresije, ki se je med drugim kazala tudi v urbicidu.

Mednarodno sodišče v Haagu je za november napovedalo izrek pravnomočne sodbe hercegbosanski šestorki (Prlić, Praljak, Ćorić, Petković, Stojić, Pušić), ki so bili na haaškem sodišču prvostopenjsko obsojeni na 111 let zapora zaradi združenega zločinskega podviga.

Pravnomočna sodba bi bila kot nekakšno darilo za 24. rojstni dan.