Najčitaniji bh. pisac u arapskom svijetu: „Žrtvovanje vuku“ je roman koji sam sebi otvara vrata

Mirsad Sinanović (61) je v novinarstvu zaposlen že več kot 35 let. Je prejemnik nagrade Združenja novinarjev BiH „Vojni reporter za leto 1994“. Ima več nagrad za prozo, tako v BiH kot v tujini. Danes živi v Sarajevu in dela na TV Sarajevo.

PATRIA: Povod za ta pogovor je vaša knjiga „Žrtvovanje vuku“, ki je izšla v bosanskem jeziku leta 2003, v zadnjih letih pa se objavlja in prodaja v številnih državah, kjer je uradni jezik arabščina. Po nekaterih podatkih ste najbolj bran bosanski pisatelj v islamskih državah. Kako se je to zgodilo?

SINANOVIĆ: Tudi meni je težko razložiti, kako je knjiga čez noč postala uspešnica v številnih državah, kjer je uradni jezik arabščina. Ampak razvrstil bom nekaj dogodkov, da pridemo do odgovora. Knjiga je izšla v Sarajevu leta 2003. Šele leta 2009 je ugledni profesor s Kairske univerze dr. Muhamed Sejjid Addsuuki videl knjigo. Naši študentje v Kairu so mu brali in hkrati ustno prevajali knjigo v arabščino, on pa jo je od njih zahteval dneve, dokler mu je niso končno prebrali. Nato me je osebno poiskal v Sarajevu. Glede na to, da je tema knjige genocid nad muslimani v vzhodni Bosni, napisana pa je na podlagi avtentičnih izjav, me je prosil, naj ga peljem v Fočo, da obišče naše begunce po vaseh in se z njimi pogovori. Ko se je prepričal o resničnosti vsebine romana v okoliških fočanskih vaseh, se je vrnil v Kairo in zaprosil ugledno založbo v islamskem svetu „Dar-u-selam“, naj to knjigo prevedejo v arabščino in objavijo, kar je bilo tudi storjeno.

Recenzijo je napisala pisateljica in profesorica arabske književnosti Iham Muhammed Sabri Bira Džakli. Po mojem podpisu pogodbe z direktorjem te založbe leta 2010, se je knjiga pojavila v knjigarnah v Kairu. Vse ostalo se je zgodilo samo od sebe. Prodal sem avtorske pravice, ta založba pa jih je prodajala drugim, kjer je uradni jezik arabščina. Vse se je odvijalo zelo hitro. Šlo je za enormne prodajne naklade, kar je presenetilo tudi mene. Danes se mi po elektronski pošti javljajo bralci iz Kuvajta, Palestine, Arabije, celo Iraka, Aleksandrije..., jaz pa ta pisma prevajam in arhiviram.

„Žrtvovanje vuku“ je primer romana, ki si sam odpira vrata, najde bralce neodvisno od avtorja. Ti liki iz romana, ustvarjeni med letoma 2001 in 2003, še danes živijo v srcih velikega števila bralcev po vsem svetu. Uradno je bil roman v Bosni doživel pet izdaj, „na črno“ pa je bil natisnjen vsaj še toliko. Knjiga je prevedena tudi v angleščino, spremno besedo pa je napisal, na kar sem še posebej ponosen, slavni novinar Roy Gutman, prejemnik Pulitzerjeve nagrade. V zadnjih letih sta dva ugledna filmska režiserja večkrat govorila z mano o snemanju filma po tem romanu, ti pogovori pa še vedno potekajo. Težava je v tem, da bi moral biti po njunih zamislih to visokoproračunski film za naše razmere. Videli bomo.

PATRIA: Vaš roman „San Hasana Nazira“ je pred devetimi leti izdala založba „Timaš“ iz Turčije. Kolikor vem, je junak romana Hasan Nazir, graditelj Aladža džamije. Glede na to, da je po njenem rušenju v teku ponovna gradnja te džamije, nacionalnega spomenika, je to čas spominjanja na to zgodbo o graditelju in eni najlepših džamij v Osmanskem cesarstvu. To je še ena zanimivost. Kolikor vem, ste na promociji v Turčiji napovedali gradnjo te džamije?

SINANOVIĆ: Promocija knjige je bila v Istanbulu, v „Topkapiju“, palači vseh sultanov iz osmanskega obdobja. Kakšna je bila promocija? Ko danes gledam videokaseto s te promocije, kot da vse to ponovno sanjam. „Topkapi“ je bil poln, veliko ljudi je govorilo o knjigi, dvajset televizijskih hiš. Na koncu sem rekel, da sem v svojem romanu Aladža džamijo ohranil v svoji domišljiji, da bi jo graditelji Turčije lahko ponovno fizično oživeli in tako fizično ohranili, da bi bila kot v tisti sanji njenega graditelja Hasana Nazira.

Te besede so močno ganile prisotne. Že tisto večer se je govorilo o njeni gradnji, danes pa dela potekajo proti koncu. Razmišljam, da bi naredil dramatizacijo romana „San Hasana Nazira“, ali da bi jo naredil nekdo, ki je to profesionalno, da bi jo ponudil kateremu od gledališč. To bi bil dar za mojo Fočo, mesto, kjer sem končal osnovno in srednjo šolo, preživel otroštvo.

PATRIA: Gledališki kritik Vojo Vujanović je pred nekaj leti napisal dramatizacijo vašega romana „Kulin“ v izvedbi Narodnega gledališča iz Mostarja?

SINANOVIĆ: Takrat so bili gostje Mostarskega gledališča, samo za to predstavo, igralca Sijamija in Kurić iz Sarajeva ter baletni ansambel glavnega mesta. Po premieri v Mostarju in Sarajevu je bila predstava, po izboru takratnega selektorja, izvedena tudi na mednarodnih festivalih v Brčkem in Zenici. Bil bi greh ne povedati, da je zelo uspešno dramatizacijo mojega romana napisala dramaturginja Ornela Čolpa. Režiserji, ki so jo brali, so ji dali najvišjo oceno. Po tisti Vojini dramatizaciji mislim, da je čas, da Ornelino ponudim Umetniškemu svetu Narodnega gledališča v Sarajevu.

PATRIA: Mnogi čakajo izid vašega romana „Sokollu Mehmed-paša“. Založba „Planjaks“ je napovedala njegovo objavo v letošnjem letu? Spet zgodovinska tema.

SINANOVIĆ: Mislil sem, da se ne bom več ukvarjal z zgodovino, ampak se mi vsiljuje. Naključno sem videl več avtentičnih dokumentov v osmanskem jeziku, iz katerih je razvidno, da je bil Mehmedov oče Džemaludin, ded Hasan, njegov praded pa je imel muslimansko ime, njegovega prapradedka pa bogumilsko.

V teh zvezkih o popisu prebivalstva iz tistega časa ni nikakršnega Baje ali Bajice, tisti Makarije pa je bil Grk. To me je navedlo na raziskovanje od Mehmedovega odpeljanja kot dečka iz vasi Sokol, v kasabi Rudo, kadiluku Višegradskem, pa vse do atentata nanj. To je zgodba, v kateri je Mehmed prikazan takšen, kot je, brez kakšne mistike in legend. Novo za bralca je to, da je bil Mehmed že od malih nog praktični vernik, od tod tudi njegov vzdevek „modri vezir.“

Ko se je sultan Fatih ob jezeru Crepoljsko spustil na Ravne bakije leta 1463, je sprejel nasvet svojega šejka Akšemsettina, da tej deželi da status posebne pokrajine v cesarstvu, glede na posebnost stvarjenja njenega naroda, kot mu je rekel šejk. Že takrat je veljala posebna divširma (predpis o naborništvu) za Bosno, za dvor so bili izbrani samo obrezani otroci. Pazite, Mehmed se je rodil leta 1505/6, več kot 40 let po prihodu sultana Fatiha, že pred temi štirimi desetletji pa je bil islam v Bosni.

To pove podatek, da je sultan Fatih pred odhodom k ustanovitelju Šeherja Isak-begu Ishakoviću obiskal sedem grobov, sedem velikih svetnikov, ki so živeli in „odšli“ veliko preden je on prišel v Bosno. In danes lahko vsak od nas obišče te grobove na območju Sarajeva in se prepriča o tem, kar govorim. Roman je zanimiv za tiste, ki imajo radi takšne teme.

PATRIA: V književnih krogih se pogosto sliši, da je umetnost danes osvobojena kakršne koli vloge in odgovornosti v družbi. Mnogi pravijo, da bi ji to ubilo kreativnost. Kakšno je vaše stališče?

SINANOVIĆ: Umetnost je danes vključena v splošno destrukcijo človeka in sveta, se oddaljuje od Resnice in bremeni svoje obstajanje. Kot da bi nekdo v nekih visokih ložah programiral njeno propadanje, kot tudi družbe kot celote, ki jo zanika. Moderna umetnost se dokazuje z avtorjevo individualizacijo, rušenjem vsega obstoječega, še posebej vzpostavljenih kakršnih koli načel. Sicer pa je demokracija najbolj ranljiv sistem oblasti v zgodovini.

Počnite, kar hočete, ker ste svobodni. Vse lahko skrunite, da se to imenuje „osvajanje svobode.“ V času smo velikih znanstvenih dosežkov, a gremo pospešeno k svojemu propadu, kar govori, da napredek znanosti ni napredek pri odkrivanju Resnice. In težko je razložiti, zakaj se nihče ne vrača k tradicionalnemu znanju, ko tako pospešeno z našimi zablodami gremo k propadu civilizacije in tradicionalnih vrednot, o tem ni dvoma.

Tudi mi smo se vključili v rušenje svojih vrednot. Nemogoče je, da dva največja bh. pisca Nedžad Ibrišimović in Abdulah Sidran nista prejemnika Mešine nagrade za književnost. Ustvarjeni so vzporedni družbeni procesi, v katerih je vrednost ponižana, hinavščina pa nagrajena in slavljena. V položaju smo, da največje resnice jemljemo kot največje laži, neumnosti pa kot resnice.

Recimo, v filmski umetnosti prevladuje nasilje. Na začetku ene TV serije se lahko sliši: „Dobrodošli v Miamiju, kjer se zločini dogajajo vsak dan.“ Umetnost nam stranpot predstavlja kot pot, mediji pa nas s senzacijami in črno kroniko psihično uničujejo. Vse je podvrženo dobičku. In vse je, na žalost, pomembnejše od človeškega bitja.