Napoved investicij 11 milijard KM v energetiko je znanstvena fantastika

Zgodba o energetskem potencialu Bosne in Hercegovine je dobila svoj "novi" začetek v strukturah zakonodajne oblasti FBiH, natančneje na zasedanju Doma narodov FBiH.

Sama razprava in sporočila za javnost očitno nista vzbudila velikega zanimanja. Najverjetneje so razlogi za to globlje narave, povezani s čustvenim odnosom do rudarjev kot zaposlenih, ki si služijo "kruh s sedmimi hlebi".

Sama ugotovitev, da se "po izvajanju ukrepov finančne konsolidacije s strani oblasti Federacije BiH skozi proračune (narodni denar) stanje ni spremenilo na bolje, ampak je celo slabše", nikogar ni vznemirila.

Napoved, da obstajajo možnosti investiranja v energetiko z rudniki v višini 11 milijard KM ob potrebnem lastnem vložku, je na ravni fantastike.

Seveda 11 milijard KM predstavlja skupni prihodek "Elektroprivrede BiH", d.d. Sarajevo, ki ga je mogoče ustvariti v 11 letih. Najvišji znesek naložbenega potenciala, namenjenega za investicijsko vzdrževanje in vlaganja na letni ravni, je okoli 200 milijonov KM in ga je mogoče zagotoviti z amortizacijo in akumulacijo. Ta sredstva niso dovolj za vzdrževanje obstoječe ravni reproduktivne sposobnosti poslovnega sistema v koncernu, ki posluje z odvisnimi podjetji, organiziranimi kot rudniki premoga. V denarnem toku so ta sredstva osnova za vzdrževanje rudnikov, ki niso likvidni, mnogi pa so insolventni (obveznosti večje od premoženja).

Vsaka zgodba o naložbah in razvoju, tudi znatno manjšega poslovnega sistema, zahteva poglobljeno finančno in tržno analizo.

Sanacija sistema očitno zahteva radikalnejše ukrepe, ki se skrivajo v kriznem upravljanju. V tem primeru gre za resorno ministrstvo za energetiko, industrijo in rudarstvo. "Famozna" uredba Vlade FBiH zagotovo ni razrešila vseh težav, prav tako tudi ne začasni upravni organi "Elektroprivrede BiH", imenovani po strankarskem ključu "osvojene" oblasti.

Upravljanje v kriznih razmerah, v katerih se nedvomno nahaja celoten energetski sektor BiH, zahteva bistveno širši okvir kot razprave o posameznih fragmentiranih sistemih, ki odražajo nacionalno strukturo in decentraliziran sistem organizacije oblasti.

Slab poslovni sektor in njegova nekonkurenčnost na tem primeru izhajata iz sistemskih vzrokov. Ta slika se prenaša na večino dejavnosti, ki so ključne za gospodarstvo države. Stagnacijo in počasno napredovanje gospodarstva BiH je treba iskati v samem pojmovanju odnosa do javnega in zasebnega. Zaščita javnih dobrin, naravnih in materialnih virov, je osnova za krepitev tudi zasebnega sektorja skozi poslovno dejavnost in razpolaganje z lastnim premoženjem.

V primeru energetskega sektorja je primer jasen.

Zato tudi sama razprava na ravni katerekoli oblasti o stanju energetskega sektorja ne bo prispevala k kakovostnim spremembam. Kot pri vsem v BiH, tako tudi za to sfero realnega gospodarstva potrebujemo čas. Dolgo obdobje investiranja, čas in veliki materialni viri, finančni viri, so realna omejitev, ki nam ne daje zagotovljenih možnosti za uspeh.

Zato bi že samo omenjanje rudnikov premoga, vodnih potencialov, sončne in vseh drugih alternativnih virov energije moralo povzročiti premišljen napor v smislu, da se to, kar je bilo razgrajeno, postane osnova razvoja gospodarske infrastrukture Bosne in Hercegovine. Očitno tudi za ta napor potrebujemo čas, denar in seveda ljudi. Zato pomanjkanje virov postaja tudi resnična omejitev pri izvajanju ključnih politik v Bosni in Hercegovini. Na primeru energetskega sektorja BiH se stanje najbolje odraža, zato lahko služi kot matrica potencialnega uspeha.

Piše: Prof.dr. Izudin Kešetović