Nadzor ali samovolja: Kje se začnejo in končajo pooblastila Inštituta?

Piše: Muamer Bandić, poslanec v skupščini KS

O izobraževanju v Kantonu Sarajevo se pogosto govori z velikimi besedami in še večjimi floskulami: reforma, vlaganja v šolske objekte, kakovost, digitalizacija in podobno. Za temi besedami pa se skriva sistem, ki ga sestavljajo ljudje, prosvetni delavci, ki vsakodnevno delajo z našimi otroki, jih izobražujejo in vzgajajo. Kljub temu so reducirani na pasivne izvajalce odločitev, sprejetih za zaprtimi vrati, brez njihovega sodelovanja.

Vrednote, na katerih mora temeljiti izobraževanje, ne morejo in ne smejo biti opredeljene v ozkih krogih političnih in upravnih struktur, temveč morajo biti splošno sprejete v družbi in zgrajene ob širokem sodelovanju učiteljev, vzgojiteljev in strokovnjakov. Prav oni najbolje vedo, kje sistem poči, kje so težave in kje so spremembe resnično potrebne.

Šola ni vojašnica, v kateri ima minister, direktor inštituta ali kateri koli nosilec javne funkcije, kot častnik, monopol na najboljše predloge. Funkcija nominalnega upravitelja je le, da odpre prostor za argumentirano in strokovno razpravo, da bi se prišlo do najboljše rešitve, ne pa da za zaprtimi vrati sprejema odločitve, ki jih bodo drugi izvajali kot vojaki. Šele takrat lahko govorimo o resničnih reformah, ne pa o politični destrukciji že tako krhkega izobraževalnega sistema, ki ga spremljajo prazne fraze.

Inštitut za preduniverzitetno izobraževanje je bil ustanovljen z namenom, da bo strokovna in svetovalna podpora učiteljem. V praksi pa se vse pogosteje pojavlja kot podaljšana roka Ministrstva, ne pa kot zaveznik in podpora prosvetnim delavcem. Še huje, priča smo situacijam, v katerih Inštitut prevzema vlogo, ki mu po ustanovnem aktu sploh ne pripada.

Inštitut nima statusa upravnega organa.

Inštitut je javna ustanova, njegove pristojnosti pa so jasno opredeljene z ustanovnim aktom, v katerem ni predvidena pristojnost strokovnega nadzora. Zato izraz „nadzor“, ko prihaja iz Inštituta, med učitelji povzroča nelagodje in odpor, saj ne temelji na veljavnem pravnem temelju, temveč na nečigavi samovolji in improvizaciji, na kakršne nas je Trojka že navadila v Kantonu Sarajevo.

Merodajna določba Zakona o ministrstvih in drugih upravnih organih Kantona Sarajevo, člen 14, jasno določa, da Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje opravlja upravne in strokovne zadeve na področju predšolske, osnovne in srednje vzgoje ter izobraževanja odraslih, ter da hkrati postopa kot drugostopenjski organ.

Zakonodajalec je izrečen glede delitve pristojnosti v upravnem postopku, zato Ministrstvo ne more prenesti svojih z zakonom določenih pristojnosti na Inštitut, saj za takšen prenos ni veljavnega pravnega temelja.
Ko Inštitut prevzema nadzorne funkcije, izstopi iz okvira svojega ustanovnega akta in posega v pristojnosti, ki so z zakonom dodeljene drugim institucijam.

Sistemski zakon ne prepoznava Inštituta, temveč natančno določa, da Kantonalna uprava za inšpekcijske zadeve opravlja inšpekcijske zadeve iz pristojnosti kantonalnih inšpekcij, kot tudi druge upravne in strokovne zadeve, v skladu z zakonom in predpisi. To pomeni, da nadzor nad delom šol in njihovih organov lahko izvaja izključno inšpekcija. Ta nadzor obsega tudi meje in značaj postopanja, kot tudi pravni temelj za sprejemanje aktov, kar je natančno opredeljeno tudi z Zakonom o inšpekcijah KS. Vse drugo je improvizacija in samovolja, ki ustvarja pravno negotovost in kaos v izobraževalnem sistemu.

Poleg tega so šole samostojni pravni subjekti, direktorji pa so vpisani v sodni register kot odgovorne osebe. Neposredno vmešavanje v njihove pristojnosti je nezdružljivo z Zakonom o vzgoji in izobraževanju v osnovni in srednji šoli KS, členom 5, ki jim daje to avtonomijo in svobodo:

„Šola uživa ustrezen nivo avtonomije, zlasti glede zaposlovanja pedagoškega, strokovnega in drugega kadra ter svobode dela učiteljev.“

„Šola spoštuje svobodo učiteljev, da izvajajo pouk na način, ki ga štejejo za ustreznega, v skladu s standardi stroke in dobrimi praksami.“

Zanemarjanje teh zakonskih določb povzroča dvojno škodo, pri čemer se učiteljem otežuje delo z nalaganjem dodatnih obveznosti, kar ustvarja negotovost, izobraževalni sistem pa izgubi pravno stabilnost. Namesto da bi bil strokovna in svetovalna ustanova, Inštitut postaja politično orodje za nadzor pedagoškega osebja, vir birokratizacije in pravne negotovosti. Učitelji, namesto da bi se posvetili pedagoškemu delu in otrokom, se obremenjujejo z nepotrebnimi administrativnimi postopki in „nadzorom“, ki pri tem nima ne pravnega temelja ne jasnih meja nadzora.

Namen izobraževanja ni nadzor niti birokratizacija, razen če Ministrstvo namerava ustvariti vojsko, ki bo vsakogar pričakala z besedami: „Manjka ti še en papir.“ Namen izobraževanja je vzgoja in razvoj mladih ljudi, njihova priprava na pluralno in demokratično družbo ter izgradnja evropske prihodnosti naše države.

Zaradi vsega tega se mora Inštitut vrniti v določene pravne okvire in končno postati tisto, zaradi česar je bil ustanovljen, da bo podpora, ne pa breme učiteljem. Posebej je pomembno poudariti, da je zakonodajalec v členu 19. odstavku (5) ustanovnega akta izrecno zavezal direktorja Inštituta, da ustavi izvršitev vsakega splošnega akta, ki ni v skladu z Ustavo ali je v nasprotju z zakonom, kot tudi vsakega posamičnega akta, s katerim bi se lahko povzročila škoda Inštitutu ali družbeni skupnosti. Navedena določba jasno vzpostavlja pravno obveznost vodstva Inštituta, da postopa izključno v okviru zakonitosti in v cilju zaščite javnega interesa.

Končno je čas, da se soočimo z resnico, da sistem izobraževanja v Kantonu Sarajevo ne bo napredoval s takšnimi samovoljnimi, političnimi improvizacijami in dodatnimi administrativnimi obremenitvami, s katerimi Trojka prikriva strankarsko zaposlovanje.

Izobraževalni sistem lahko izboljšamo le z iskrenim partnerstvom z ljudmi, ki vsakodnevno stojijo pred učenci, to so prosvetni delavci. Zato moramo slišati njihov glas in vlagati v njih, ne pa zapravljati časa in sredstev za nepotrebne in pravno neutemeljene nadzore, s katerimi se dodatno birokratizira že tako s papirji preobremenjen sistem in ustvarja kaos tam, kjer ga ne potrebujemo.

Zakaj se vse to počne? Samo zato, da bi ena stranka imela popoln nadzor nad procesom zaposlovanja znotraj izobraževalnega sistema. Če iščete boljši primer ljudske poslovice „volove koljejo zaradi kilograma mesa“, težko boste našli slikovitejši poučni primer od tega, kako Trojka upravlja izobraževanje v Kantonu Sarajevo.