Nacionalna identifikacija in njena protislovja

Piše: dr.sci. Nermin Tursić

Zaradi vseh političnih kriz v Bosni in Hercegovini, ki pritegujejo pozornost splošne in akademske javnosti, se ponovno aktualizirajo teme, ki zadevajo razumevanje pojmov identitete in suverenosti. Na prvo temo je vplivalo politično razmatranje popisa prebivalstva, medtem ko je druga povezana z namenom ukinitve institucije visokega predstavnika.

Vendar pa so, kot pri večini drugih, tudi te etnično in entitetno razdeljene. Razprave o identiteti potekajo večinoma na akademski ravni v entiteti FBiH in zadevajo etnično in nacionalno identifikacijo. Podobno kot pri prejšnjih procesih se ponovno pojavljajo skorajda identične težave. Namesto jasne teoretične ločitve pojmov se razprave večinoma omejujejo na vprašanje „konstitutivnosti“ in nadrejenosti med pojmoma „Bošnjak“ in „Bosanc“.

Tu je treba poudariti, da so razprave obremenjene s političnimi primesmi, zato ne preseneča dejstvo, da zagovorniki ene ali druge teorije z veliko energije vztrajajo pri svojih stališčih.

Vzporedno s tem se v manjšem BH entitetu na politični ravni razpravlja o pojmu suverenosti in določajo politični cilji, ki so (kot je že omenjeno) usmerjeni k ukinitvi institucije visokega predstavnika in tujih sodnikov v ustavnem sodišču Bosne in Hercegovine. V javnosti se profilirajo kot resnična namera za „resuverenizacijo“ države Bosne in Hercegovine in vračanje suverene „entitetne kapacitete“, ki jo zagotavlja „izvorni“ Daytonski mirovni sporazum.

V nameri doseganja splošnega pomena se predstavljajo kot „nacionalni“ interesi in se pogosto branijo z izjavo: „suverenost ni pod nogami Christiana Schmidta, ampak v rokah ljudstva“. Seveda, srbskega ljudstva in „srbskega entiteta“ v Bosni in Hercegovini.

Paradoksalno je, da s takšnimi zahtevami po povrnitvi polne državne suverenosti hkrati napovedujejo tudi konec Bosne in Hercegovine kot enotne države.

Prav v tem dejanju se odkrije povezava omenjenih tem in postavi vprašanje: kaj je etnično, kaj pa nacionalno, kaj je suverenost, kdo je njen nosilec in komu pripada? Pojdimo po vrsti. V svojem bistvu nacionalna identiteta predstavlja najvišjo stopnjo družbene identifikacije, zato je jasno, da se od drugih oblik identitete razlikuje po svojem obsegu.

Kljub temu pa v domačih razpravah prepoznavamo dva koncepta razumevanja naroda kot družbenega fenomena. Prvi (mednarodno sprejemljiv) je koncept države naroda ali državljanske nacije, ki se veže na narodno državo, zato se pogosto imenuje tudi „država naroda“.

Njemu nasproti drugi se lahko upravičeno imenuje „arhaični koncept“, ki obstaja v obliki „teoretičnega recidiva“ in temelji na načelu opredelitve naroda na podlagi etnične ali „krvnosrodniške (genetske) pripadnosti“.

Pogosto se veže na versko, kulturno, celo jezikovno pripadnost. Zaradi etnične razširjenosti pogosto presega državne meje, zato je pogosto predmet politične manipulacije.

Kot tak je na „naših“ prostorih služil kot osnova za velikodržavne projekte, ki so bili usmerjeni k ustvarjanju ozemelj z etnično in politično hegemonijo. Se pravi, uporabljal se je kot „legitimna“ osnova pri poskusu ustvarjanja „čistih“ etno-teritorialnih prostorov, ki so na koncu privedli do genocida, etničnega čiščenja in vseh drugih vojnih zločinov.

Za razliko od „etničnih“, so državljanske ali državljanske nacije odprte in vključujoče kategorije. S svojo širino presegajo etnično, kulturno in versko pripadnost, pa tudi pripadnost drugim identitetam (kot so socialna, ideološka, lokalna in druga pripadnost). Preprosto jih absorbirajo na podlagi skupnega življenjskega prostora (državnega ozemlja), ekonomske povezanosti, demokratične strukture družbe, zagotovljenih individualnih in manjšinskih pravic ipd. Supstrat državljanske nacije predstavlja kategorija „državljanstva“, ki v svoji edinstvenosti ne izključuje individualnega občutka etnične, verske ali kulturne pripadnosti, temveč ravno nasprotno.

S svojo odprtostjo omogoča komplementarnost identitet, s tem, da državljanski identitet absolutno pripada nacionalnemu kolektivitetu kot zbiru vseh drugih identitet. Zato se lahko upravičeno zaključi, da po svoji strukturi državljanska/građanska nacija temelji na abstraktnem državljanu kot nosilcu suverenosti in subjektu pravic, za razliko od razumevanja pojma „etnične nacije“, ki si prizadeva črpati svoje pravice iz etnokolektiva.

Glede na to, da se nacija permanentno veže na življenjski prostor, torej državo, se pogosto poistoveti tudi s kategorijo državljanstva kot vzpostavljenega javnopravnega odnosa med posameznikom in državo (čeprav sodobni načini mednarodnega združevanja kažejo, da se lahko naredi ločitev glede tega stališča.

Na primer, Evropska unija ima kategorijo državljanstva, čeprav ni država, niti nima lastne „evropske“ nacije). Poleg tega je za razliko od etničnih nacij v „državljanskih nacijah“ jezik pomembna, a ne odločilna opredelitev nacionalnega identificiranja, iz razloga, ker država naroda v svoji enotnosti lahko sublimira več etničnih ali jezikovnih skupnosti. Na primer, obstajajo države narodov, ki nimajo lastnega uradnega jezika, kot je primer s Združenimi državami Amerike, države, ki imajo en nacionalni/uradni jezik (Nemčija), kot obstajajo države z dvema, tremi in več uradnimi
jeziki (Belgija, Švica) itd.

V prid temu je treba poudariti dejstvo, da danes v svetovni skupnosti obstaja več kot sedem tisoč etničnih in jezikovnih skupin, medtem ko je mednarodni red sestavljen iz 193 suverenih držav narodov. S tem je jasno, zakaj nacionalna pripadnost praviloma izključuje pripadnost članov drugi naciji, medtem ko hkrati omogoča izražanje narodnega, verskega in kateregakoli drugega „nižjega“ oblika identitete (npr. regionalni, lokalni).

Poleg tega v bosanskohercegovskem javnem in akademskem diskurzu prevladuje argumentacija, ki temelji na strahu, da bi se z uporabo načela državljanske nacije izgubil status populacijske večine pri enem narodu, s tem pa tudi zmanjšala njegova politična moč ali z ustavo opredeljena „konstitutivnost“.

Takšna stališča niso upravičena. Še več, popolnoma so napačna. Namreč, v trenutnem ustavno-pravnem redu države Bosne in Hercegovine je „konstitutivnost“ z ustavo zagotovljena kategorija ne glede na kakršno koli etno-demografsko nesrazmerje, kot je izključena tudi kakršna koli politična ali pravna prednost na podlagi etnične številčnosti. Kljub temu obstajajo akademski in politični krogi, ki si prizadevajo dati prednost „etničnemu“ razumevanju naroda.

Medtem ko enim „naivno“ služi v „boju“ za ohranitev identitete, jo drugi odlično uporabljajo v politične namene za razvoj separatističnih politik. To jim omogoča dejstvo, da je pojem „narod“ izgubil svojo sociološko jasnost in postal vir političnega vprašanja, kdo ima pravico do samoodločbe in odcepitve, s tem pa tudi pravico do ustanovitve lastne države. Namreč, medtem ko je Ustava Bosne in Hercegovine opredelila „narode“ v Bosni in Hercegovini, se v dnevnem političnem besednjaku uporablja pojem „nacija“ (oziroma se postavi znak enakosti med dvema sociološkima kategorijama).

Ko se takšen narativ poveže s pojmom suverenosti, dobimo formulo o „treh suverenih narodih“ ali enakovredno o „treh suverenih nacijah“. Vzpostavljena logika „suverenega naroda/nacije“ bi morala implicirati tudi logiko „suverenega entiteta“. V tem primeru se vzpostavi protidržavna formula, ki temelji na sintaksi: obstoj „suverenih narodov“ in „suverenih entitetov“ izloči kategorijo obstoja suverene države in suverene države naroda. V labirintu prekrivajočih se pojmov se jasno odkrivajo resne politične namere, zato se postavlja vprašanje, kaj je suverenost in ali se v takšnih narativih izgubi njeno izvorno pomen?

Namreč, treba je poudariti, da suverenost ni oblast, kot se to lahko sliši od posameznih predstavnikov akademske skupnosti ali predstavnikov političnih in medijskih krogov, ampak atribut oblasti, ki določa najvišjo oblast v eni državi in njeno neodvisnost ter enakopravnost v odnosu do drugih držav. Preprosteje povedano, suverenost opredeljuje pravico države, da vlada nad svojim ozemljem in enakopravno vstopa v odnose z drugimi državami.

Da ne bi bilo pomote, je za „naš“ BH primer treba ločiti pojem suverenost od pojma avtonomije. Ločitev pojmov se kaže v dejanski moči suverene države, da dovoli nižjim upravnim enotam, da artikulirajo in uresničujejo politične cilje v skladu z ustavno-pravnim redom.

V skladu s tem so tudi entiteti v državi Bosni in Hercegovini dobili visok nivo avtonomije. Iz tega jasno izhaja, da samo država Bosna in Hercegovina je lahko suverena, medtem ko njeni državljani v svojem totalitetu predstavljajo državljansko nacijo in nosilca te suverenosti.

S tem se entitete ne morejo opredeliti kot suverene enote, niti ne morejo imeti suverenih kompetenc, kot tudi posamezni narodi ne morejo biti nosilci „te suverenosti“.

Potrditev takšnega razumevanja pojma nacije in suverenosti najdemo v določbah „Badinterjeve komisije“, ki je ugotovila, da v procesu razpada jugoslovanske federacije meje republik predstavljajo meje novonastalih držav, demokratični pomen nacije kot enotnega političnega naroda pa se uteleša v državi.

Kot taka, država (konkretno Bosna in Hercegovina) v pravnem in demokratičnem redu ne more izključno pripadati enemu narodu, ampak državljanom ali državljanom ne glede na njihovo etnično, versko ali drugo poreklo.

Takšna formulacija je služila kot ključen detajl, ki se je zoperstavil politikam, ki so imele za cilj, da se na podlagi „lastnega razumevanja“ pravice do samoodločbe „legitimno“ ustanovijo etnične države na načelu etnične izključnosti in etničnega čiščenja.

Na koncu vidimo, da razumevanje pojmov države naroda in suverenosti v Bosni in Hercegovini poteka po dveh tirnicah. Ena je vodena z različnimi zgodovinskimi strahovi pred zanikanjem in izgubo identitete, zato je usmerjena k ohranitvi pridobljene „ustavne konstitutivnosti“ in priznane „narodnosti“ kot „splošne“ identitetne formule, medtem ko se druga skoraj na identičnih načelih usmerja k uresničitvi etnoteritorialnih načrtov, ki niso bili realizirani med vojnimi aktivnostmi.

Vendar pa, kot analiza kaže, se v mirnodopskem obdobju še kako razvija kot splošno sprejemljiv narativ, ali pa si vsaj prizadeva biti takšen. Čas bo pokazal, ali bo v tem v celoti uspešen ali pa bo kot nujnost obstoja države Bosne in Hercegovine, podprt z demokratičnimi standardi in uradnimi sodnimi odločbami, zaživel princip državljanske/državljanske nacije.