Nacionalistični bumerang za Hrvaško

Zdi se mi, da je bil general Praljak prepričan, da bo Hrvaški uspelo izvesti politični pritisk na haaško sodišče in izposlovati oprostilno sodbo. Nihče ne more pobegniti pred pravico. Ne za življenja, ne v smrti. To sporočilo je bilo poslano, in to na dan republike, političnemu režimu Hrvaške. Sodili so celotnemu političnemu projektu, ki je živ še danes.

Bosna in Hercegovina, še posebej Bošnjaki, so bili izpostavljeni nezaslišanemu nasilju s strani političnega vrha Hrvaške in eksponentov te politike v Bosni in Hercegovini. Hrvaški mediji so izkoristili maksimum svojih zmogljivosti, da bi satanizirali Bošnjake, da bi jih izenačili z ISIL-ovci, da bi jih prikazali kot neciviliziran narod, ki mu vladajo verski voditelji, katerih politika predvideva le džihad in islamizacijo vsega. Poskušali so ustvariti sliko Sarajeva kot največje nevarnosti za moderno Evropo, kot kraja najsurovejšega barbarstva in najhujšega nasilja.

Hrvatje v Bosni in Hercegovini so zmedeni zaradi propagande, privedeni v situacijo, da se bojijo za lastno preživetje, saj »zli« muslimani, s katerimi živijo, ne spijo, čakajoč na ugoden trenutek, da jih napadejo. Zakaj? Da bi se hudodelstva ene politike upravičila v očeh sveta, da bi se nečlovečnost prikazala kot človeška.

Dovolj je, da je Republika Hrvaška govorila v našem imenu in dovolj ste nas »branili«. Čas je, da se umaknete, saj svet vidi tako nas kot vas, vidi vaše tanke, kako gazijo po naši dediščini, vidi, kako zlorabljate Hrvate v BiH. Zdaj je očitno, da ste rigidno fašistično politiko želeli predstaviti kot humanitarno. To ni kritika hrvaškega naroda, saj je na Hrvaškem več antifašistov kot fašistov, le fašisti so, kot povsod, nasilni in glasni. Državljani Republike Hrvaške naj se postavijo za človeške vrednote, ne pa za tiste, ki jim jih servirajo politiki vprašljive morale in zavesti.

To je sporočilo tudi nam v Bosni in Hercegovini. Sporočili so nam, da smo se drug drugemu zamerili, da se ne bi smeli strinjati s tem, da vojskujemo, in da smo se zmotili. Vsekakor je pričakovati, da bodo politiki, ki živijo na račun teh napak, storili vse, da jih upravičijo, a bodimo dovolj pametni, da vemo, da je mogoče biti Bošnjak, Srb in Hrvat brez balij, četnikov in ustašev.

Bog nam je odprl oči, zaupana nam je tudi država, pojdimo jo urediti tako, da nam bo cel svet zavidal. To lahko in znamo. Ni potrebe, da se več bojimo drug drugega in da si povzročamo zlo. Vemo sami vse o nas, tako vrline kot mane. Vemo, kakšne so naše prednosti in kakšni pomanjkljivosti.

Naj bosta mir in človečnost naši vodili v prihodnosti v medsebojnih odnosih, pa tudi v odnosih z našimi sosedi. Verjemite mi, ne potrebujemo Beograda, Zagreba, Bruslja, Moskve, Rijada, Ankare, Washingtona itd., da bi nam povedali, kako naj živimo. Čas je, da prekinemo vezi, ki nas ovirajo, da prenehamo biti sredstvo za zamenjavo tako sosedstva kot sveta.

Prvo, kar moramo storiti, je kaznovati povojne zločince, ki nas oropajo, zavajajo in prodajajo svetovnim goljufom. Posebej tiste, ki so obogateli na zaščiti vitalnih nacionalnih interesov – to so pravi zločinci.