Nacionalistična sporočila iz 'državljanske' Hrvaške

Piše: A. Aljović
 
Srbski predsednik Aleksandar Vučić je na uradnem obisku na Hrvaškem. To je prvi sestanek med srbskim predsednikom in hrvaško predsednico Kolindo Grabar-Kitarovič po skoraj dveh letih. Zadnji je bil aprila 2016. v Srbiji.
Obe državi obremenjuje vrsta problemov, predvsem nerešena vprašanja iz vojne preteklosti, vprašanje narodnih manjin in vprašanje meje.

„Odnosi so obremenjeni s preteklostjo in danes se nismo dotikali tega in o njej nismo razpravljali. Ona nam preprečuje, da bi odnose med državama imenovali prijateljske“, je Grabar-Kitarovičeva izjavila novinarjem po sestanku z Vučičem, ter dodala, da jo je kljub temu spodbudila volja na obeh straneh, da se ti problemi premagajo.
 
„Srbija in Hrvaška bosta, ne glede na to, ali si to želijo nekateri v političnem sistemu obeh držav ali ne, morali imeti boljše odnose. Moramo gledati v prihodnost z drugačnimi očmi“, je sporočil Vučić.

Analitiki pa na drugi strani opažajo, da kljub nagomilanim problemom v lastnih državah Vučić in Grabar-Kitarovičeva ne obupujeta nad vpletanjem v notranje zadeve Bosne in Hercegovine, kar sta pokazala tudi med konferenco za medije v Zagrebu. To lahko pomeni nadaljevanje nevarne politike proti BiH iz devetdesetih let, pa tudi iskanje alibija za notranje probleme Srbije in Hrvaške preko hrbtov Bosne in Hercegovine, oziroma preko hrbtov narodov, ki živijo v BiH.

Predsednica Grabar-Kitarovičeva je izjavila, da Hrvaška meni, da je treba volilni zakon BiH spremeniti in nadgraditi, tako da bi predstavnike Hrvatov v Predsedstvu BiH izbirali izključno Hrvati.

Takšno tezo zagovarja tudi bosanskohercegovski HDZ. Državljanske opcije ocenjujejo, da bi to bila nova etnična delitev v državi, kar je v nasprotju z državljansko Evropo. Končno, sama Hrvaška se deklarira kot državljanska država. Poleg tega je nedopustno, da Hrvaška sploh vpliva na notranjo politiko Bosne in Hercegovine s kakršnimi koli predlogi, dokler Bosna in Hercegovina prostovoljno ne zaprosi za svetovalno pomoč sosednje države. 

Vučić je bil v Zagrebu tokrat precej bolj zmeren glede komentiranja politične situacije v Bosni in Hercegovini. Sporočil je, da je Dragan Čović, član Predsedstva BiH, pogost gost v Srbiji in "vedno dobrodošel." 

„Nisem se spuščal v podrobnosti glede volilnega zakona in to ne bi bilo pošteno. Mi menimo, da imajo Srbi in Hrvati dober odnos v BiH in želimo, da takšne odnose vzpostavijo tudi z bošnjaško skupnostjo“, je dejal Vučić. Ostalo je nejasno, ali je Vučić naredil lapsus, ko je rekel „bošnjaška skupnost“ in ne bošnjaški narod, ter zakaj je v Zagrebu ocenil, da je pomembno pravdati se, da ima dobre odnose z Draganom Čovićem.

Vučićevo blažjo retoriko nekateri analitiki vidijo le kot modro taktiziranje - za razliko od drzne odprtosti Grabar-Kitarovičeve - ter da bo srbski predsednik pokazal, da ima iskren odnos do BiH, šele ko bo javno zavrnil retrogradno politiko predsednika BiH entitete Republike Srbske Milorada Dodika. Podpirati teritorialno celovitost Bosne in Hercegovine, hkrati pa nuditi podporo tudi Dodiku, ki zagovarja razpad Bosne in Hercegovine, ne more iti eno z drugim.

Direktor Mednarodnega inštituta za bližo-vzhodne in balkanske študije iz Ljubljane dr. Zijad Bećirović od prej meni, da če bi Hrvaška in Srbija želeli, da se doseže dogovor v BiH glede ključnih problemov v državi, bi se to doseglo čez noč. „Ampak se dogaja obratno - Srbija in Hrvaška izvozita probleme v BiH.“