NACIONAL Plenković in Medved financirata muzej HVO na mestu zloglasnega taborišča za Bošnjake v Mostarju

(Patria) - Hrvaški Nacional je objavil, da se gradnja muzeja HVO na Heliodromu v Mostarju financira iz proračuna Hrvaške.

"Resnica je, da se ta kontroverzna institucija, ki se gradi prav na mestu, kjer je HVO leta 1993 in 1994 držal taborišče za Bošnjake, financira iz državnega proračuna Republike Hrvaške. To informacijo, ki bo dodatno obremenila že tako težko narušene odnose med Hrvaško in BiH, je Nacionalu prejšnji teden potrdilo Ministrstvo za hrvaške veterane", navaja besedilo Nacionala. 

Spodbujeni z novico, da se je v mostarski vojašnici „Stanislav Baja Kraljević“ na območju Heliodroma v Mostarju začela gradnja muzeja HVO, ki jo je Ministrstvo za obrambo BiH objavilo 27. februarja, je Nacional v torek, 21. marca, Ministrstvu za hrvaške veterane, ki ga vodi minister Tomo Medved, poslal vprašanja o tem projektu. Zanimalo nas je, ali hrvaški državni proračun financira Združenje nosilcev vojaških odličij Hrvaškega sveta obrambe Herceg-Bosne, za katerega so mediji v BiH objavili, da je nosilec projekta in „donacije“ za muzej HVO v Mostarju. Zanimalo nas je tudi, ali Ministrstvo za hrvaške veterane sodeluje s tem združenjem, ali je bilo obveščeno o gradnji muzeja HVO in ali je bilo kako vključeno v ta projekt. Odgovor ministrstva smo prejeli v četrtek, 23. marca:

„Ministrstvo za hrvaške veterane izvaja projekt sofinanciranja izgradnje, postavitve ali ureditve spominskih obeležij žrtvam, ki so stradale v domovinski vojni. Na podlagi javnega poziva se podpirajo pobude združenj iz domovinske vojne in enot lokalne samouprave, skozi javni poziv pa se lahko sofinancirajo do tri spominska obeležja na območju Bosne in Hercegovine. Na javni poziv, objavljen v letu 2022, se je prijavilo Združenje nosilcev vojaških odličij Hrvaškega sveta obrambe Bosne in Hercegovine, s soglasjem Združenja prostovoljcev veteranov domovinske vojne HVO HB, HVIDRA-e HVO HB, Skupnosti županijskih skupnosti združenj družin pogrešanih in pogrešanih hrvaških braniteljev v domovinski vojni HVO HB Mostar ter Hrvaškega združenja logorašev domovinske vojne BiH, z zahtevo po sofinanciranju izgradnje muzeja HVO na lokaciji vojašnice „Stanislav Baja Kraljević“ v naselju Rodoč pri Mostarju. K zahtevi za sofinanciranje so bili priloženi med drugim projektna dokumentacija, katere izdelavo je financiralo Ministrstvo za obrambo Bosne in Hercegovine, in Memorandum o razumevanju in sodelovanju med Združenjem nosilcev vojaških odličij HVO FBiH in Ministrstvom za obrambo BiH o sodelovanju na različnih področjih od interesa, med drugim tudi muzejske dejavnosti. Pogodba o sofinanciranju je bila podpisana 21. decembra 2022, pod enakimi pogoji in finančnimi zagotovili, kot veljajo pri sofinanciranju izgradnje, postavitve ali ureditve spominskih obeležij, povezanih z domovinsko vojno v Republiki Hrvaški.“

Odprto je vprašanje, ali je ta gradnja del koalicijskega sporazuma aktualne oblasti v BiH, ki so jo stranke levega centra pod vodstvom SDP BiH oblikovale s HDZ BiH in Dodikovim SNSD-jem.

Torej, „donacija“, o kateri so v zadnjih tednih pisali mediji v BiH, ki so povzemali izjave neimenovanih virov v sosednji državi, je dejansko denar hrvaških davkoplačevalcev. Sodeč po dosedanjih odzivih bošnjaških združenj zapornikov taborišča HVO na novico o začetku gradnje muzeja HVO na mestu nekdanjega taborišča za Bošnjake, bo ta informacija le še dodatno poslabšala odnose med Hrvati in Bošnjaki v Federaciji BiH. Hkrati pa ne smemo spregledati še ene pomembne okoliščine: z gradnjo muzeja na mestu nekdanjega taborišča, kar je nedvomno cinizem najhujše vrste, so se strinjale tako prejšnje kot sedanje oblasti Bosne in Hercegovine, vključno z aktualnim ministrom za obrambo BiH Zukanom Helezom, sicer podpredsednikom Socialdemokratske stranke (SDP) BiH, vodilne nominalno leve, antinacionalistične skupine strank v sosednji državi.

V ponedeljek, 27. februarja, so mediji v BiH objavili sporočilo Ministrstva za obrambo BiH, da je namestnik ministra za obrambo BiH za politiko in načrte Slaven Galić obiskal vojašnico „Stanislav Baja Kraljević“ z namestnikom načelnika Generalštaba, generalmajorjem Ivicom Jerkićem. Sprejel jih je poveljnik 1. peh pehotne polka oboroženih sil (OS BiH) brigadir Martin Pažin.

„Glavna tema delovnega sestanka je bil pregled misije in dejavnosti polka, s posebnim poudarkom na začetku del obnove stavbe Vojaškega muzeja 1. peh pehotne polka OS BiH v vojašnici „Stanislav Baja Kraljević“ v Mostarju“, je sporočilo Ministrstvo za obrambo BiH. Mediji v BiH so natančneje pojasnili, da je „brigadir Martin Pažin predstavil načrt prve faze rekonstrukcije stavbe za notranje postavitve Vojaškega muzeja, ki je sestavljena iz zamenjave in vgradnje zunanjih odprtin, obnove zunanjega ometa ter rekonstrukcije notranjih predelnih sten. Ta faza del se izvaja s sredstvi donacije in poteka na podlagi podpisanega memoranduma o sporazumevanju med Združenjem nosilcev vojaških odličij HVO FBiH in Ministrstvom za obrambo BiH.“

Mediji so objavili, da je namestnik ministra za obrambo Slaven Galić takrat poudaril, da bo „vojaški muzej jamstvo, da se bo o zgodovinski vlogi in pomenu enot Hrvaškega sveta obrambe še naprej govorilo in prenašalo na prihodnje generacije“.

Glede na trditve nekdanjih zapornikov bo muzej HVO v upravni stavbi vojaškega kompleksa, v kateri je bil od leta 1992 do 1994 poveljstvo taborišča Heliodrom. Ta stavba ima klet, pritličje in dva nadstropja, v kleti pa bodo urejeni tehnični prostori, depo in prostor za pripravo razstav.

Problem pa je v tem, da bo muzej HVO, sodeč po trditvah nekdanjih zapornikov, v isti stavbi, kjer je bil od leta 1992 do 1994 poveljstvo, pa tudi samice, taborišče HVO za Bošnjake, ki je svoje ime – Heliodrom – dobilo po tej nekdanji bazi JNA. Nekaj dni kasneje se je odzvalo Združenje logorašev Stolac. „Graditi muzej na mestu nekdanjega koncentracijskega taborišča Heliodrom, kjer je bil Centralni zapor, vojski, ki je organizirala ta zločin, je neposredno pljuvanje v obraz žrtvam in njihovim družinam. To predstavlja posilstvo resnice in namesto kesanja za „združeni zločinski podvig“, se zločini v koncentracijskih taboriščih pod politično oblastjo HDZ BiH danes poveličujejo“, so dejali iz tega združenja in dodali, da je „še posebej sramotna tudi vloga Ministrstva za obrambo naše države, ki bo sofinanciralo to civilizacijsko sramoto. Dejstvo je, da je tam bilo koncentracijsko taborišče za Bošnjake in samo vprašati se je, kaj bi svetovna javnost storila, če bi nekdo v taborišču Dachau blizu Münchna naredil muzej nacističnemu Wehrmachtu. Mi temu odločno nasprotujemo in ne bomo mirno gledali, da nas nekdo ponovno ponižuje“, so sporočili iz Združenja logorašev Stolac. Protestirali so tudi iz Združenja logorašev Mostar, čigar član Emir Hajdarović je za Radio Svobodna Evropa gradnjo muzeja na mestu nekdanjega taborišča označil za „skrivanje kraja trpljenja“ in „poskus preurejanja zgodovine“. „Muzej odpirajo v stavbi, ki je sinonim za trpljenje. Cilj je, da se po določenem času vse pozabi in da se takšnim mestom da druga funkcija“, je dejal Hajdarović.

Gradnja muzeja HVO ima precej dolgo zgodovino. Po tem, ko so pod pokroviteljstvom mednarodne skupnosti, po vzpostavitvi miru v BiH, tri vojskujoče se vojske leta 2006 združene v OS BiH, ustanovljeni trije nacionalni polka, ki sledijo tradiciji Armije RBiH, HVO in Vojske RS. V Mostarju je bila tako ustanovljena 1. peh pehotna polka OS BiH, ki po pisanju medijev v sosednji državi „goji identiteto, tradicijo in kulturno-zgodovinsko dediščino Hrvaškega sveta obrambe in hrvaškega naroda“. Nahaja se na Heliodromu, torej v vojašnici, kjer je HVO od leta 1992 do 1994 držal zaprte bošnjaške moške, pa tudi civiliste, starejše, ženske in otroke. Predvideno je, da bo vsak od nacionalnih polkov zgradil lasten muzej. Muzej HVO naj bi imel osrednji del, ta na Heliodromu, in štiri oddelke, v vojašnicah v Livnu, Kiseljaku in Orašju ter spominsko obeležje zaustavitve tankov JNA pri Širokem Brijegu. Po informacijah, ki jih je medijem dal nekdanji namestnik ministra za obrambo BiH Mirko Okolić, muzeji nekdanje Armije BiH in Republike Srbske še niso dokončani, vendar njihove lokacije so znane: gre za vojašnici Dubrava v Tuzli in Kozara v Banjaluki, ki do zdaj nista povzročali sporov.

Heliodrom v Mostarju pa vendarle je. Zato je Nacional poslal Ministrstvu za obrambo BiH vprašanja o tem projektu. Zanimalo nas je, kdaj bo muzej odprt, kdo bo avtor razstavnega postava, kdo financira muzej, kdo je dal donacijo in koliko znaša. Zanimalo nas je tudi, zakaj je za lokacijo muzeja izbrano mesto taborišča HVO za Bošnjake in ali bo ta institucija obravnavala vojno HVO in ARBiH od 1992 do 1994 in kako. Spraševali smo tudi, ali minister za obrambo BiH Zukan Helez, podpredsednik SDP BiH, meni, da je primerno, da se muzej HVO odpira na mestu, kjer je HVO držal taborišče za bošnjaške civiliste, ter ali je gradnja muzeja HVO bila del koalicijskega sporazuma aktualne oblasti v BiH, ki so jo stranke levega centra pod vodstvom SDP BiH oblikovale s HDZ BiH in SNSD Milorada Dodika. Do zaključka tega izvoda Nacionala odgovorov nismo prejeli.

„Dejstvo je, da je tam bilo koncentracijsko taborišče za Bošnjake in samo vprašati se je, kaj bi svetovna javnost storila, če bi nekdo v taborišču Dachau blizu Münchna odprl muzej nacističnemu Wehrmachtu. Mi temu odločno nasprotujemo in ne bomo mirno gledali, kako nas nekdo ponovno ponižuje“, so sporočili iz Združenja logorašev Stolac.

Glede na trditve nekdanjih zapornikov bo muzej HVO v upravni stavbi vojaškega kompleksa, v kateri je bil od leta 1992 do 1994 poveljstvo taborišča Heliodrom. Ta stavba ima klet, pritličje in dva nadstropja. Po informacijah iz medijev bodo v kleti urejeni tehnični prostori, depo in prostor za pripravo razstav. V pritličju bodo razstavni prostori in sanitarije, v prvem nadstropju razstava pehotnega orožja, drugo nadstropje pa bo namenjeno knjižnici, čitalnici in pisarnam. Muzejski postav bodo sestavljale zbirke orožja, tehnično-tovarniških sredstev, uniform, vojnih zastav in emblemov, dokumentarno gradivo, avdio in video zapisi, z kulturno-zgodovinsko zbirko, zbirko založništva in hemeroteko ter razstavo fotografij in komunikacijskih sredstev, posebnih ter novejših dogodkov, kot tudi spominska soba padlim pripadnikom HVO. Mediji so povzeli tudi stališče, da bo muzej HVO pomemben tudi zato, ker bo „skozi kulturni turizem ponudil dragocene zgodovinske razstave, usmerjene v obogatitev identitete“, pa tudi, da bo „pomagal obuditi spomine na dneve ponosa in slave“.

Vse to so neuradne informacije, ki jih nihče ne želi uradno potrditi. Ministrstvo za obrambo BiH se je odzvalo na ponudbo Nacionala, da pojasni, kako natančno bo muzej HVO predstavil vojno pot te vojske, zato ne preostane drugega, kot da povzamemo neuradne vire: bosansko-hercegovška izdaja Večernjega lista je 17. marca objavila članek, v katerem piše, da bo „na avtentičnem mestu, ki je bilo tudi prizorišče težkih bojev leta 1992, predstavljenih veliko zgodovinskih eksponatov, medtem ko bo multimedijska predstavitev zgodovine HVO predstavila vojno pot – od začetne faze obrambe Hrvatov v domovinski vojni do upora, nato vojaške organizacije in končno aktivnega delovanja pri osvobajanju in stabilizaciji BiH“. V muzeju bodo „otroci, pa tudi njihovi otroci, lahko videli svoje očete in dedke iz HVO, pričevali vojaškim akcijam, v multimedijskih dvoranah videli spominsko sobo, posvečeno padlim hrvaškim braniteljem, številno orožje, uniforme, oznake, zastave“. Samo „zastava HVO in Herceg-Bosne“, je objavil Večernji list, bo velika 86 metrov. „Del kompleksa je osrednje spominsko obeležje v obliki križa, ki je dvignjen iz rožnega venca, kamni pa povezujejo Hrvate od Posavine do morja, ki so bili v HVO“, je povzel bosansko-hercegovška izdaja Večernjega lista, ne da bi navedla svoje vire.

Glede na podatke iz sodbe Haškega sodišča je bil Heliodrom ustanovljen 3. septembra 1992 z odločbo ministra za obrambo Bruna Stojića kot „centralni vojaški zapor za območje Herceg-Bosne“ nedaleč od Mostarja.

Eno vprašanje pa se ne more izogniti: če bodo „otroci, pa tudi njihovi otroci, lahko videli svoje očete in dedke iz HVO“, in to „na avtentičnem mestu“, ali bodo „otroci, pa tudi njihovi otroci“ lahko videli svoje očete in dedke v taborišču? Ali bo muzej HVO na Heliodromu prikazal tudi ta del vojne zgodovine HVO, vojno z Armijo BiH leta 1993 in 1994, v kateri je HVO deportiral Bošnjake v taborišča, med katerimi je tudi zloglasni Heliodrom, kjer se danes ureja muzej HVO? Avtorjem razstavnega postava to ne bi smel biti strokovni problem, saj so ti dogodki natančno raziskani, gradivo pa dostopno: Haško sodišče je namreč v tretjem zvezku sodbe šestorici vojaških in civilnih poveljnikov Herceg-Bosne taborišče na Heliodromu opisalo na več deset straneh, svoje ugotovitve pa podkrepilo s stotinami materialnih dokazov in pričevanj žrtev in prič. Haško sodišče je na primer dokazalo, da je najmanj 27 zapornikov Heliodroma umrlo na bojišču v Mostarju, kamor so bili odpeljani na prisilno delo pod križno paljbo.

Njihova imena so: Semir Berić, Adis Brković, Semir Ćehajić, Emir Čolić, Hašim Drljević, Ibrahim Filandra, Saša Grabovac, Zahid Hadžić, Azim Karađuz, Zuka Hajrović, Huso Ljević, Sakib Malahasić, Ramiz Mehmedović, Veledin Mezetović, Muhamed Muminagić, Mehmed Muminagić, Nedžad Nožić, Semir Perić, Enver Puzić, Remza Sabljić, Avdo Selimanović, Ahmet Hajrić, Nesib Halilović, Salem Hurseinović, Elmir Jazvin, Irfan Torle in Mehmed Tumbić. Pod enakimi pogoji so bili ranjeni Hasan Bećirević, Ibro Ćilić, Dervo Čolaković, Osman Elezović, Adi Fejzić, Nijaz Kladušak in Nedžad Kubić. Ta seznam ni popoln, saj so v sodbi poimensko omenjene le nedvomno dokazane žrtve. Natančen seznam žrtev verjetno nikoli ne bo znan. Če bodo avtorji razstavnega postava muzeja HVO tako želeli, lahko prikažejo tudi pričevanje Emira Hajdarovića, ki je bil v taboriščih HVO v Hercegovini kot 21-letnik zaprt skupno 309 dni, najdlje pa na Heliodromu, vključno z 48 dnevi zapora v samici, v kleti stavbe bodočega muzeja HVO. „Najtežje je bilo spoznati, da je vaše človeško dostojanstvo poteptano in kako globoko človeško zlo lahko seže“, je dejal Hajdarović teh dneh za Radio Svobodna Evropa. „V mestu srečujem stražarje iz tega taborišča, ker je pri nas pravosodje odpovedalo glede preganjanja. Država prav tako ni storila ničesar, da bi pomagala logorašem, zdaj pa imamo še odprtje tega muzeja“, je dodal.

Ali bo muzej HVO na Heliodromu prikazal del vojne zgodovine HVO, v katerem se je vojskoval z Armijo BiH leta 1993 in 1994 ter deportiral Bošnjake v taborišča, kot je bil tisti na mestu bodočega muzeja?

Glede na podatke iz sodbe Haškega sodišča je bil Heliodrom ustanovljen 3. septembra 1992 z odločbo ministra za obrambo Bruna Stojića kot „centralni vojaški zapor za območje Herceg-Bosne“ v nekdanji vojašnici JNA nekaj kilometrov južno od Mostarja. V tem zaporu je bilo hkrati zaprtih tudi do šest tisoč ljudi. Sistematična aretiranja Bošnjakov je HVO izvedel od maja do julija 1993. Zaprti so bili moški civilisti, „mlajši od 15 in starejši od 60 let“, ženske in otroci. Heliodrom je bil prizorišče divjaškega nasilja. Sodniki Haškega sodišča so zaključili, da so pripadniki Vojaške policije HVO od maja 1993 do aprila 1994 „redno in močno pretepali zapornike na Heliodromu z različnimi predmeti, včasih tudi po več ur, dokler žrtev ni izgubila zavest, jih žalili, jim grozili in jih poniževali“. Ena žrtev, moški z zaščitenim identiteto, je pričal, da so ga „22. maja 1993, pol ure po tem, ko so ga pripeljali na Heliodrom, začele pretepati štiri osebe v uniformah, od katerih sta bili najmanj dve pripadnici Vojaške policije, in ga neprekinjeno tepli približno osem ur“. Dan kasneje so ga tepli od devetih zjutraj do šestih popoldne, nato pa zaprli v samico. Nekaj dni kasneje je bil spet pretepen, med nasilneži pa je bila tudi oseba „pripadnik brigade HV iz Splita“. Samice so bile, sodeč po ugotovitvah iz sodbe Haškega sodišča, še posebej mučna mesta. „Priča CU3924 je povedal, da se med bivanjem v samici ni mogel umivati in da je dobil le liter in pol vode mesečno. Ker ni dobil dovolj hrane in vode, je bil prisiljen jesti lastne iztrebke in piti svoj urin. Pojasnil je, da je ob prihodu na Heliodrom imel 104 kilograme, njegova teža pa je bila le 44 kilogramov, ko je izstopil iz samice.“ Drugi pričevalec, Mustafa Hadrović, je pričal, da je bil 25. ali 26. junija 1993 odpeljan v samico in tam ostal 160 dni. Tam je izgubil 47 kilogramov. Pokrival se je s tanko odejo, nujno potrebo je opravljal v škatli za piškote, z jutranjim čajem pa je namesto sladkorja dobil sol. Atmosfero na Heliodromu je s pretresljivimi fotografijami ovekovečil tudi ameriški vojni fotograf Ron Haviv, najbolj znan po šokantnih fotografijah likvidacij bošnjaških civilistov, ki so jih v Bijeljini aprila 1992 ubili vojaki paravojaške enote Željka Ražnatovića Arkana.

Če sodeč po doslej objavljenih informacijah, nič od tega ne bo omenjeno v muzeju HVO, ki ga financirata in gradita Hrvaška in Bosna in Hercegovina. Pristojni se izogibajo odprtemu govorjenju o projektu, neuradne informacije pa nakazujejo, da bo ta institucija namesto muzeja dejansko antimuzej, kraj zanikanja, prikrivanja, manipulacije in pozabe. Vendar pa je še čas, da se vse to spremeni: gradnja se je šele začela. Treba je upati, da bodo odgovorni zmogli modrosti, da muzej HVO iz kraja razdora, kar je že postal, spremenijo v kraj resnice, poštenosti in začetka obnove medsebojnega zaupanja. To ne bi smelo biti težko: treba je le v dobri veri prikazati vse, kar se je od 1992. do 1995. zgodilo, bodisi dobro ali slabo. Čemu bi sicer muzeji morali služiti, če ne resnici?