Na UNSA razgovor in razstava ob priložnosti: 'Brez sebe: Drama vsakdanjega v govorici bosanskih žensk'

(Patria) - Namesto tradicionalne čestitke ob 8. marcu - mednarodnem dnevu žena, je Univerza v Sarajevu obeležila ta zgodovinski datum s spoštovanjem in afirmacijo prizadevanj žensk za doseganje družbene enakopravnosti. Z odprtjem razstave in pogovorom z avtorico Šejlo Šehabović in umetnikom Dejanom Slavuljico se je Univerza v Sarajevu odločila odpreti nov akademski prostor za razpravo o ženskih vprašanjih in pravicah, predvsem s poudarkom na pomenu svobodne misli, senzibilizirane optike in umetniškega udejstvovanja. Pogovor z umetnikoma je vodila teoretičarka književnosti in kulture Merima Omeragić, raziskovalka na Univerzi v Sarajevu. 

Namesto rož, želimo sleči okove, da bi se podali na pot emancipacije, kajti po besedah Rose Luxemburg: »Tisti, ki se ne premikajo, ne opazijo svojih verig.«

»Želim zabeležiti delček ustne kulture bosanskih žensk, v govorici, v kateri sem odraščala.«

Uvodni stavek besedila, s katerim avtorica Šejla Šehabović poleg napovedi razstave in spremljajočega kataloga, oriše položaj bosansko-hercegovske ženske v (sodobni) kulturi in vsakdanjem življenju. Projekt Brez sebe: drama vsakdanjega v govorici ženske je sinteza spodbujenega ženskega ustnega govora, zabeleženega v kratkih zapisih Šejle Šehabović, ki katarzično zajemajo bistvo bremena preživete izkušnje, podtaknjene raznim preizkušnjam, in po drugi strani, vpečljivih ilustracij Dejana Slavuljice, s katerimi umetnik zajema omejujoče materialne učinke zunanjega sveta in sistema, ki brutalno in iz sence zaznamuje ženska življenja. Skozi tri tematske sklope z naslovi: Telo, Orientacija in Identiteta se preučujejo pomembni pola, ki določata eksistenco ženske, telesnost kot bolečino in nevarnost; smer proti žrtvovanju in trpljenju; ter identitetne normativne spone/omejitve, ki jih narekujejo patriarhalni in zaželeni modeli. Konkretneje, gre za internalizirane ženske strahove pred izgubo celovitosti telesa, strahove pred izgubo orientacije in identitete, ki vodijo v desubjektivizacijo in marginalizacijo.

V sozvočju ženskih glasov, ki diskurzivno »ustno«, torej tradicionalno pogovorno, z izvirnimi frazami, ponekod tudi literarno prefinjeno pričajo o težkih, predvsem pretresljivih in globoko intimnih izkušnjah, ter avtentičnih risbah, ki, čeprav enodimenzionalno brez odvečne barvitosti, suvereno drsijo skozi aporije besedila, se razkriva pomen osmišljanja cilja pripovedovanja in prikazovanja različnih dimenzij ženskega življenja v umetniških medijih. Kaj je umetnost drugega, kot refleksija resničnosti? In prostor za artikulacijo možnih ženskih jastv, zaznamovanih z rodno neenakostjo, s katero se ženske kot populacija soočajo, in polje boja za boljše današnje čase. 

Srečen 8. marec - mednarodni dan žena!