Na teh območjih je tradicija muslimanov zelena, ne črna zastava

V Bosni in Hercegovini ter širši regiji je na žalost vse močnejša težnja povezovanja temeljnih simbolov islama, strnjenih v arabski ortografiji besed Allah, Muhammed, resul, ali pričevanju vere, Kelime-i-šeadetu, (La ilahe illallah) s terorjem, terorizmom, terorističnimi organizacijami in nasilnimi posamezniki.

 

Kar je najhuje, takšno težnjo spodbujajo in ji dajejo potrebne argumente neodgovorne skupine, organizacije ali samooklicane države z islamskim predznakom.

Na splošno so muslimani in njihove institucije, zlasti na teh območjih, kar je naša primarna skrb, pred velikim in težkim izzivom soočanja z dvema velikima zloma, tako da ne glede na to, kakšno odločitev sprejmejo, se zdi, da ne more biti povsem ustrezna in zadovoljiva. Zato ta pogosta izbira med večjim in manjšim zlom, namesto med dvema dobrima, postaja frustrirajoča.

Številni islamski avtorji poudarjajo, da v primarnih virih islama, vključno s sunnetom Muhammeda a.s., ter v biografijah njegovih ashabov, ni nedvomnih dokazov in verodostojnih izročil, ki bi govorili, da je bila izjava Kelime-i-šeadeta, v celoti ali delno, zapisana po mošejah, hišah ali platnu, ampak je ta praksa med muslimani nastala v kasnejših obdobjih. Na Poslanikovi, a.s, bojni zastavi niso bile zapisane besede šeadeta, ampak je bila zastava bele ali črne barve, brez napisa, hadis pa, v katerem se navaja, da so bile na Poslanikovi, a.s, zastavi zapisane besede „La ilahe illallah“ se uvršča med neverodostojne hadise.

Verodostojno je potrjeno, da je bil drugi del šeadeta, Muhammedun resulullah, zapisan na Poslanikovem, a.s, prstanu, ki mu je služil kot pečat in ki ga je dajal na koncu pisem, ki jih je pošiljal takratnim vladarjem in namestnikom.

Imam Buhari v Sahihu (hadis št. 3106) beleži izročilo, da je Poslanikov pečat vseboval tri besede, od katerih je bila vsaka v ločeni vrstici. V prvi vrstici je pisalo Muhammed, v drugi Resul (Poslanik), v tretji pa Allah, kar je tvorilo sintagmo Muhammed resulullah – Muhammed, Allahov poslanik. 

Torej lahko s polno gotovostjo trdimo, da zapisovanje besed „La ilahe illallah“ na kakšna vidna mesta ali predmete, zlasti na bojno zastavo, ni sunnet Allahovega Poslanika, saj on česa takega ni prakticiral, niti svojim ashabom ni svetoval. 

Zato postavitve šeadeta na zastavo ni mogoče opravičevati z verskimi razlogi in je ni mogoče šteti za versko dejanje, temveč za naknadno prakso nekaterih muslimanskih skupin.

Kar zadeva ta območja, temu avtorju ni znano, da bi na teh območjih obstajala tradicija črne zastave, z napisom ali brez njega, ampak je bila zastava zelene barve (bajrak) z belim polmesecem in zvezdo in je do danes ostala tradicija muslimanske identitete.

 

Ne vidim potrebe, da bi se ta tradicija spreminjala, da bi se obstoječi bajrak zamenjal s kakšnim drugim, ki pravzaprav predstavlja tradicijo nekoga drugega, ki nima verske podlage. Zakaj bi muslimani na tem območju svojo tradicijo opuščali in jo zamenjali s tujo?

Glede na navedeno so muslimani in Islamska skupnost na teh območjih pred dvojnim izzivom in nalogo. Prvi je, kako se soočiti z zlom zlorabe simbolov islama s strani neodgovornih in nerazumnih muslimanov in njihovih organizacij, razkriti njihovo interpretativno površnost, neverodostojnost in destrukcijo.

Drugi izziv, ki zahteva veliko gorečnost in odgovornost, je nujno nasprotovanje morebitni inkriminaciji islamskih simbolov, islamske terminologije ali islamskega učenja in načel v medijskih poročilih ali postopkih policijsko-pravosodnih organov. Ogromna je odgovornost uleme na obeh teh tirih.

Muslimanska inteligenca in umni ljudje morajo dati svoj prispevek, pomagati administraciji in upravni strukturi Islamske skupnosti ter vsem muslimanom, da se stvari razjasnijo, znanstveno in argumentirano pojasnijo. Ulema, ki preučuje biografijo Muhammeda a.s., zgodovinarji in drugi strokovnjaki za posamezna islamska področja imajo obveznost, da znanstveno osvetlijo vse vidike zgodovinske uporabe islamskega znakovja na zastavah, grbih in v drugih priložnostih, raziščejo zlorabe in ponudijo rešitve za sedanje razmere.

Hkrati je treba opozoriti na morebitno inkriminacijo islamskih simbolov in islamskega znakovja, načel vere in šerijata v medijskih, policijskih in pravosodnih postopkih ter razviti strategije, da se takšna, izjemno nevarna in usodna dejanja preprečijo in onemogočijo.

Inkriminacija islamskih simbolov, bodisi na zastavi bodisi v teoriji, skriva nepredstavljive nevarnosti in škodljive posledice.

Prepričan sem, da džematski imami, glavni imami, muftije, administracija IZ, Reis-u-ulema, muslimani, Bošnjaki in vsi ljudje čutijo potrebo in pričakujejo, da ulema najvišjega reda in muslimanska inteligenca odločno in pogumno ponudijo teoretično in teološko obdelavo in argumentacijo sedanjega stanja muslimanskih družb in perspektive muslimanov Bošnjakov, da pomagajo, da se stvari razjasnijo in poimenujejo s pravim imenom, da se prepreči inkriminacija islamskih simbolov, pa tudi njihova zloraba s strani posameznih muslimanov.

Ekrem Tucaković, vodja Službe za odnose z javnostjo Rijaseta IZ BiH