Na današnji dan umro Josip Broz Tito

(Patria) - Na današnji dan 1980. godine umro je predsednik SFR Jugoslavije Josip Broz Tito.

Tito je bil vodja Komunistične partije Jugoslavije, vodja jugoslovanskih partizanov v drugi svetovni vojni, ki je ljudskoosvobodilno vojno in revolucijo pripeljal do zmage.

V mednarodni politiki je bil eden najvidnejših zagovornikov miru in aktivne koeksistence, pravice do samoodločbe in enakopravnosti med narodi.

Državo je izpeljal iz sovjetskega bloka in bil vodja Gibanja neuvrščenih. 

Nehrujevo nagrado (Indija) je prejel leta 1973 za mednarodno razumevanje. 

Josip Broz Tito se je rodil 7. maja 1892, v Kumrovcu (Hrvaška). V različnih dokumentih so se pojavljali različni datumi Brozovega rojstva, tako da je bil eden od njih tudi 25. maj, ki se je kasneje obeleževal kot Titov rojstni dan - Dan mladosti.

Osnovno šolo je končal v Kumrovcu (1905), v Sisku pa se je izučil za ključavničarja (1910), takoj zatem pa je postal član Socialdemokratske stranke Hrvaške in Slavonije. Po tem je delal v Kamniku v Sloveniji, Čenkovu na Češkem, v Münchnu, v tovarni avtomobilov "Benz" v Mannheimu, v nemškem Ruhru, na Dunaju, na Dunaju Novem mestu, kjer je delal v tovarni avtomobilov "Daimler" kot testni voznik. Naučil se je nemško in češko ter izpopolnil svoje in se naučil novih obrti.

Na odsluženje vojaškega roka je odšel leta 1913 v Zagreb. Med služenjem vojaškega roka je obiskoval podčastniški tečaj in dobil čin vodnika. Prva svetovna vojna ga je zatekla kot vodnika, zato je bil z enoto poslan na bojišče. Vendar pa je med potjo na bojišče zaprt zaradi obtožbe, da poveličuje antimilitarizem. Na fronti je bil do 25. maja 1915, ko je bil ranjen in ujet. V ruski bolnišnici je preživel trinajst mesecev, kjer je veliko bral in se učil ruskega jezika. Po okrevanju je bil Tito kot ujetnik poslan na delo v vas Kalasijevo. Konec leta 1916 je bil premeščen v Kungur, kjer je delal na vzdrževanju železniške proge.

Junija 1917 je odšel v Petrograd, kjer je sodeloval na demonstracijah. Nato je odšel na Finsko, kjer je bil aretiran in poslan v zapor v Petropavlovski trdnjavi, od koder je bil prepeljan nazaj v Kungur. Iz transporta je pobegnil in prišel v Omsk, kjer se je po zmagi oktobrske revolucije prijavil v odred Rdeče internacionale garde. Spomladi 1918 je zaprosil za sprejem v Rusko komunistično partijo (boljševikov). Poleti istega leta je pobegnil pred Kolčakovo vojsko med Kirgize, kjer je delal kot strojevodja v mlinu. Po vrnitvi boljševikov v Omsk se je vrnil v to mesto in tam postal član jugoslovanske sekcije Ruske komunistične partije.

Jeseni 1920 se vrne v Zagreb, kjer se pridruži vrstam Komunistične partije Jugoslavije. Po partijskih nalogah odide v Kraljevico, Beograd in v Smederevsko Palanko. Aprila 1927 se ponovno vrne v Zagreb. Zaradi komunistične propagande ga sodišče v Ogulinu obsodi na sedem mesecev zapora, pogojno na štiri mesece. Po izhodu iz zapora Tito združi Partijo, ki je bila razdeljena na različne frakcije. Zaradi demonstracij julija 1928 je bil obsojen na pet let zapora, marca 1934 pa je izstopil iz zapora. Odide v Samobor, postal je ilegalec in prvič se omenja ime Tito.

Obstajalo je več zgodb o tem, kako je dobil ime Tito, vendar je sam kasneje večkrat pojasnjeval, da ga noben poseben razlog ni spodbudil, da bi vzel to ime. Preprosto, to je ljudsko ime, ki ni posebej redko.

Vključen je bil v Politični biro CK KPJ leta 1934. Zaradi partijskih nalog občasno odhaja v Pariz in Moskvo. Konec leta 1937 je Josip Broz Tito postal generalni sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije.

Druga svetovna vojna in okupacija Jugoslavije sta ga zatekla v Zagrebu, od koder je na njegovo pobudo poslan proglas CK KPJ narodom Jugoslavije in delovnemu ljudstvu Jugoslavije, v katerem je poudarjena odločenost Partije, da v osvobodilni vojni vztraja v prvih vrstah, v kateri se dviga proti podpihovanju nacionalne sovražnosti in poziva delavce, kmeta, mladino, državljane in vse domoljube, da se združijo v boju za nacionalno neodvisnost. Maja 1941 odide v Beograd, od koder usmerja priprave za vstajo in začetek osvobodilne vojne.

Na njegovo pobudo se 27. novembra 1942 v Bihaću sestanejo predstavniki antifašističnih sil iz vseh koncev Jugoslavije in oblikujejo AVNOJ (Antifašistično veče narodnega osvobodilnega Jugoslavije) kot začasni organ oblasti. Leto dni kasneje, 29. in 30. novembra 1943, se je AVNOJ ponovno sestal v Jajcu in sprejel zgodovinske odločitve o prihodnji ureditvi Jugoslavije kot federativne države enakopravnih narodov in narodnosti Jugoslavije. Na istem zasedanju je Tito dobil naziv Maršal.

Po tem, ko so leta 1944, ne glede na vse, partizani z manjšo pomočjo Rdeče armade osvobodili Jugoslavijo od okupatorja, Tito kot učinkovit politični pragmatik, za razliko od drugih komunističnih voditeljev tega obdobja, začne delati na širjenju svoje politične baze.

Po koncu vojne je nova država, ki je 29. novembra 1945 spremenila ime v Federativna Ljudska Republika Jugoslavija, pod Titovim vodstvom postala del Vzhodnega bloka in v njej je bil uveden komunizem kot uradna ideologija, prepovedano delo vseh strank razen KPJ, ter se je po vzoru ZSSR začela izvajati nacionalizacija velikih podjetij ter prisilna kolektivizacija zemlje.

Za predsednika Republike je bil Tito izvoljen leta 1953, z uveljavitvijo nove ustave (1974) pa je postal predsednik "brez omejitve trajanja mandata".
Umrl je v Kliničnem centru v Ljubljani, 4. maja 1980, ob 15:05. Pokopan je bil 8. maja 1980 v Beogradu v Hiši cvetja. Na njegovem pogrebu je bilo prisotnih okoli 200 delegacij iz več kot 120 držav sveta. Televizijski prenos pogreba so prevzele televizijske postaje v več kot 40 državah.