Pred dvema letoma nas je za vedno zapustil veliki "Strauss z Grbavice"

Pred natanko dvema letoma, natančneje 1. maja 2022, je bosanskohercegovsko javnost globoko pretresla novica iz avstrijske Graza…

Tega 1. maja, le pet dni pred svojim 81. rojstnim dnevom, nas je za vedno zapustil Ivica Osim, piše scsport.ba.

Ikona bosanskohercegovskega nogometa in njegov sinonim je umrl v avstrijskem Gradcu, kjer se je že dlje časa zdravil, a kjer je pustil tudi neizbrisen pečat, ko je vodil Sturm. Osim je ta, do leta 1994 povprečni nogometni klub v Avstriji, dvignil na prestol z osvojitvijo dveh naslovov prvaka, enkrat pokala in dvakrat avstrijskega superpokala, ga naredil za nepogrešljiv dejavnik v avstrijskem nogometu, krona pa je bilo tudi prvo uvrstitev v Ligo prvakov UEFA v zgodovini Sturma. Graz se je Osimu dobro oddolžil, čeprav sami priznavajo, da je to premalo glede na to, kar je storil. Ivica Osim je bil veličastno pospremljen z domačega stadiona Sturma, uresničena pa je bila tudi pobuda, da se glavna ulica, ki vodi do stadiona "Merkur Arena", poimenuje prav po njem.

Ivica Osim je vodil tudi Partizan, s katerim je osvojil zadnji izid jugoslovanskega pokala, in grški Panathinaikos, s katerim je osvojil dva pokala in en grški superpokal, ter japonski JEF United, s katerim je osvojil pokal, sicer prvi trofej v zgodovini tega kluba, ter japonsko reprezentanco, ki jo je popeljal do polfinala Azijskega pokala leta 2007.

Ivica Osim se je izkazal tudi na mestu selektorja jugoslovanske reprezentance. Bil je zadnji, ki je opravljal to funkcijo, preden se je Jugoslavija razpadla v krvavih vojnah in agresijah. Kot pomočnik Ivana Toplaka je leta 1984 prišel v strokovni štab jugoslovanske reprezentance, dve leti kasneje pa je postal njen selektor. Bil je prvi selektor jugoslovanske reprezentance iz Bosne in Hercegovine, a tudi njen zadnji sploh. Na svetovnem prvenstvu FIFA v Italiji leta 1990 je popeljal Jugoslavijo do četrtfinala, kjer so jih po enajstmetrovkah ustavili Argentinci. Že sam njegov angažma na tem položaju, v državi, ki se je začela krvavo razpadati, je bil edinstven in pod večjim drobnogledom kot kateri koli drug. Končal pa se je z ikoničnim in pristenim primerom poguma, humanosti in (lokalnega) patriotizma, 23. maja 1992, na novinarski konferenci v Beogradu.

"Odstop je, tako, najbolj neposredna stvar, ko človek reče: odhajam in pika. Spet vam povem, in to sem že ponovil, da ne verjamem, da lahko grem, niti ne bom šel, ne v Firence, ne na Švedsko. Vse, kar lahko naredim, tako človeško, in če me bo kdo vprašal, tu ni nobenih težav, to je moj zasebni gest, vi pa ga lahko interpretirate, kakor hočete… To je moja osebna odločitev, in ne bom govoril, zakaj in razlagal, ker vi to zelo dobro veste. Če pa nič drugega, in edino, kar lahko storim za to mesto, da se boste tudi vi spomnili, da sem se rodil v Sarajevu, in veste, kaj se dogaja…", je takrat izjavil Ivica Osim pred zbranimi novinarji, vidno vznemirjen, pretresen in razočaran.

Kljub temu je svoje nogometno ime, svojo priljubljenost in, kot je poudarjal, vse, kar je, pridobil v modro-belem dresu sarajevskega Željezničarja in na njegovi "Grbavici". Povezan s klubom preko svojih prednikov, ki so bili med ustanovitelji Željezničarja, in rojen v Hrasnem, v neposredni bližini stadiona "Grbavica", je bil Željezničar povsem naraven in logičen korak in izbira v Osimovem življenju. Bil je Osim, med drugim, tudi prvi član Željezničarja, ko je bil vzpostavljen sistem članstva, pa tudi njegov častni predsednik.

Kariero je začel leta 1954 v mladinskih kategorijah Željezničarja, za prvo ekipo pa je debitiral leta 1959 v dvoboju s Proleterjem iz Osijeka. Najpogosteje je igral v tandemu z Mišom Smajlovićem, zaradi svoje izjemne tehnike, natančnega driblinga in zelo dobrega strela pa je bil poimenovan "Strauss z Grbavice". Ostale bodo v spominu tudi besede radijskega poročevalca Mirka Kamenjaševića, ki je v enem prenosu v živo rekel: "Osim dribla enega igralca, drugega, nato tretjega… Spoštovani poslušalci, dokler Osimu ne vzamejo žoge, poslušajte glasbo iz našega studia!".

Za Željezničar je nastopal do leta 1968, ko je prestopil v nizozemski Zwolle, a se je zaradi poškodbe po samo treh mesecih vrnil na "Grbavico", kjer je ostal do leta 1970. Osim je nato odšel v Francijo, natančneje Strasbourg, od koder je po dveh letih odšel v Sedan, kjer se je zadržal tri leta, nato pa je za eno leto odšel v Valenciennes, od koder se je vrnil v Strasbourg in kjer je končal svojo igralsko kariero.

Čeprav je za Željezničar nastopal skupno več kot deset let in je eden najzaslužnejših za prve evropske tekme "modrih" v njihovi zgodovini v okviru Srednjeevropskega pokala, so navijači Željezničarja obžalovali, da Osim kot igralec ni osvojil niti enega trofeja v najdražjem dresu. Spomnimo, Osim je leta 1970 zapustil "Grbavico", Željezničar pa je pod vodstvom velikega Milana Ribara dve leti kasneje osvojil svoj prvi in edini naslov prvaka Jugoslavije.

Na žalost navijačev "modrih" Osimu ni uspelo niti kot trenerju prinesti trofeje na "Grbavico", a je bil najbolj zaslužen za drug uspeh, oziroma največji mednarodni uspeh katerega koli nogometnega kluba iz Bosne in Hercegovine. Na klop Željezničarja je sedel leta 1978 in pred njim je bil zelo težka naloga – vrniti posrnuli klub, ki je po osvojitvi naslova prvaka leta 1972 doživel zlom, celo izpadel v drugo ligo.

Osim je začel ustvarjati novo generacijo, uspešno generacijo, in ta je, tako kot predhodne, ki so prinašale uspehe na "Grbavico", bila sestavljena predvsem iz "Željinih otrok", oziroma nogometašev, ki so izšli iz mladinskih kategorij "modrih". Dvakrat je bil Željezničar pod Osimovim vodstvom podprvak Jugoslavije, leta 1981 je igral tudi finale jugoslovanskega pokala proti Veležu na beograjski "Marakani", ki je slavil s 3:2, a daleč največji uspeh je bil dosežen v sezoni 1984/1985, ko se je Željezničar uvrstil v polfinale Pokala UEFA. "Modre" so takrat ustavili v že kultnem dvoboju z madžarskim Videotonom in zamudili priložnost, da bi se v finalu pomerili z velikim Real Madridom. Slika Ivice Osima z rokami na glavi in izrazom šoka na obrazu po golu Csuhayja v 87. minuti na "Grbavici" je obkrožila svet in se vsem vtisnila v spomin…

Ne smemo pozabiti niti na igralski angažma Ivice Osima v jugoslovanski reprezentanci. Zanjo je nastopal v obdobju od 1962 do 1969 in zabeležil 19 nastopov ter dosegel osem golov. Bil je ena najpomembnejših karik v generaciji, ki je leta 1968 igrala finale evropskega prvenstva in ga nesrečno izgubila proti Italiji. Ostalo bo tudi zabeleženo, da so francoski novinarji po enem dvoboju med Jugoslavijo in Francijo v Beogradu Osima poimenovali "Mister Milimeter" zaradi njegove sposobnosti, da "na prostoru robčka premaga nasprotnega igralca".

Ivica Osim ni mogel brez nogometa niti, ko ni bil več igralec ali trener. Vidno poslabšanega zdravja zaradi možganske kapi, ki jo je doživel leta 2007 na Japonskem, je leta 2011 prevzel vodenje Odbora za normalizacijo Nogometne/Fudbalske zveze Bosne in Hercegovine. Zbral je okoli sebe spoštovanja vredno ekipo bosanskohercegovskih nogometnih legend in se boril za velike spremembe v N/FS BiH, ki sta ga FIFA in UEFA suspendirali zaradi nesprejetja statuta. Večmesečni boj Osima in njegovega odbora je uspel, spremembe so se zgodile in suspenz je bil odpravljen, sam Ivica Osim pa je bil razglašen za častnega predsednika naše nacionalne nogometne zveze.

Skozi svojo bogato kariero se je Ivica Osim soočal tudi s številnimi izzivi. Eden največjih je bila tako imenovana "afera Planinić" iz leta 1965. Željezničar je takrat, zaradi domnevnega nameščanja tekem, nepravnomočno kaznovan z izključitvijo v drugo ligo, vendar je bila kazen spremenjena v obstanek v ligi z odvzemom šestih točk. Osim je bil skupaj z Mišom Smajlovićem suspendiran za eno leto. Na igrišče se je vrnil v tekmi proti Radničkemu iz Niša na "Grbavici". Po vstopu v igro je celotna "Grbavica" skandirala njegovo ime. Samo leto dni kasneje je bil proglašen za najboljšega nogometaša v Jugoslaviji.

Zanimivo je tudi, kaj je sam Ivica Osim zapisal v svojih spominih o tem trenutku:

"Nesreča nikoli ne pride sama, pravi naš narod. To se je še enkrat izpolnilo tudi v mojem primeru. Tega leta, ki je najtemnejše v mojem življenju, mi je umrl oče, jaz pa sem hudo zbolel za ledvicami…

V tem času se je govorilo, da je Ivica Osim povsem izgubljen za nogomet, da je bolezen huda in da zanj ni več povratka v staro družbo. Osim ni hotel o tem govoriti. Vendar, po nekaterih govoricah, se zdi, da je ob neki priložnosti, ko je potoval v Zagreb, v vlaku pil pivo. Potil se je in prehladil ledvice.

Sledile so mnoge neprespane noči, obiski zdravnikov. Pregledi, dolgi in boleči, polni negotovosti. Do takrat nikoli nisem hodil k zdravnikom, zdaj pa je to postala stalna praksa. Ležal sem tedne v bolnišnici, rezultatov in besed spodbude pa ni bilo. Preprosto se ni vedelo, kaj mi je. Živel sem pod psihozo, da nikoli več ne bom igral nogometa, kateremu sem posvetil vse svoje življenje. Tri dolge mesece sem ležal v bolnišnici. Na mojo prošnjo so me odpustili, s sumljivim prikimavanjem in sočutnim pogledom. Za mnoge sem bil povsem izgubljen za nogomet. Imel sem neznosne bolečine, vendar sem se odločil, da se bom boril. Vedel sem, da si ne smem privoščiti popuščanja, saj me to lahko stane tudi življenja. Morda bi bilo vse to še lažje prenosljivo, če bi imel podporo. V teh trenutkih so me mnogi zapustili. Publika, ki mi je do nedavnega ploskala, ljudje, ki so me do takrat na ulici pozdravljali… Vsi so se mi obrnili s hrbtom. Zaprl sem se vase. Težko je opisati vse te trenutke, ki sem jih doživel skozi to leto dni prisilne abstinence in bolovanja.

Bal sem se. Zdravnikov, belih halj. Počasi sem izgubljal tudi živce… Izogibal sem se izhodom na ulico, srečanjem z ljudmi. Doživljal sem marsikaj, ljudje so me gledali s prezirom. Navijači mi nikakor niso mogli oprostiti, da sem dovolil, da do vsega tega pride. Zanje sem bil izdajalec. Jaz takrat nisem tako čutil. Občutljiv sem in to me je bolelo. In potem še ta bolezen! Ko se je združilo eno z drugim, je bilo res težko zdržati. Najsrečnejši bi bil, če bi lahko zapustil Sarajevo, se umaknil iz tega okolja, ki me je počasi zavračalo. Žal mi je bilo, da nisem šel v vojsko… Čas je počasi tekel. Nikakor ni minilo to nesrečno leto! Želel sem na igrišču ponovno dokazati, da ljubim "Željezničar", vsem pokazati, da vse to ni bila moja krivda. Vendar sem se bal povratka. Kaj če mi ne uspe? Kaj če ne uspem? Bom upravičil zaupanje, me bodo navijači sprejeli? In, morda najpomembneje, bom sploh sposoben igrati? Številna vprašanja, odgovori… Ali bom premagal bolezen? Kako se je razširila? Ali bodo zdravniki uspeli? Ali imajo prav v svojih ocenah? Vedel sem, da je vse odvisno od mene. Moram premagati bolezen s svojo voljo. Začel sem brati strokovne medicinske knjige… Z ženo Asimo in sinom Amarom sem preživljal težke trenutke. Bližal se je čas izteka kazni. Začel sem trenirati. Šlo je težko, nisem imel moči, čutil sem tudi neznosne bolečine. Stiskal sem zobe in vse prenašal. Vedel sem, da je od tega veliko odvisno. Če uspem, sem uspel premagati bolezen. Če ne uspem, to lahko ima usodne posledice.

In potem je prišel ta dan. Kazen mi je potekla in počutil sem se veliko bolje. Res je, še nisem imel dovolj kondicije in moči za celotno tekmo, vendar sem želel igrati. Zaradi navijačev, zaradi vseh tistih, ki so me skozi leto dni obsojali. Če bom igral, kako me bodo sprejeli? Igralo se je na Grbavici pred 20.000 gledalci. Nasprotnik je bil niški "Radnički". Ekipa je stopila na igrišče, jaz pa sem se z nekaj igralci napotil na klop za rezervne igralce… Bilo je malo možnosti, da me bo trener uvrstil v igro. Če bo šlo ekipi dobro… Minile so minute prvega polčasa, bližal se je že konec prvega dela igre. Rezultat je bil nespremenjen. Naši napadalci niso uspeli premagati izjemnega Kneževića. Kar se je potem zgodilo na stadionu, me je skoraj spravilo v solze. Nisem mogel verjeti svojim ušesom: publika je začela skandirati: "Hočemo Švabo… hočemo Švabo… " Nenadoma se je vse spremenilo, publika me ponovno želi videti na igrišču. Oprostila mi je… Kot da je eno dolgo in težko leto nenadoma pozabljeno… Počutil sem se srečnega. Le še bolezen je bilo treba premagati… Jeseni 1966 sem začel igrati, najprej po en polčas, nato pa še celotno tekmo. Še vedno sem hodil na zdravniške preglede. Nekaj časa sem igral tudi proti zdravnikovi prepovedi, na lastno odgovornost. Izplačalo se je. Minilo je leto, kar je pomenilo dokončen povratek in veliko veselje. Igral sem odlično, bil sem zadovoljen sam s seboj.

"Željezničarju" je tudi šlo, nizali smo zmago za zmago. Sezona več kot uspešna. Po tem je sledil klic za jugoslovansko reprezentanco, nato priznanja, ki so mi jih podelile redakcije "Sportskih novosti" in "Eho". V teh trenutkih veselja sva se moja žena Asima in jaz pogosto spominjala vsega, kar sva doživljala samo leto dni prej. Ali je mogoče, da se vse to lahko zgodi v tako kratkem obdobju? Čas razočaranja in žalosti je minil in bilo bi treba čim prej pozabiti. Neprijetni trenutki so za nami. Navijači so spremenili svoj odnos do mene. Tudi oni so pozabili, da so me samo leto dni prej obtoževali za nekaj, za kar jaz, po svojem globokem prepričanju, sploh nisem bil kriv. Ko gre ekipi dobro, vse oprostijo…", je Osim pisal v svojih spominih za "Plavi vijesnik" leta 1969.

Nedvomno je Ivica Osim eno največjih, če ne celo največje ime bosanskohercegovskega nogometa. Njegova igralska kariera, nato trenerska, ter nogometna in življenjska filozofija in modrost so ga za vedno vpisali v zgodovino našega nogometa, športa ter naše države in naroda na splošno. O njem so napisane knjige in številni članki, kolumne in feljtone. O njem so posneti filmi in številne reportaže. Nekdanja Zvornička ulica, v kateri se nahaja Osimova "Grbavica", zdaj ponosno nosi ime Bulevar Ivice Osima. Prav tako naj bi Superpokal Bosne in Hercegovine, čigar revitalizacija je napovedana od prihodnje sezone v bosanskohercegovskem nogometu, nosil ime Ivice Osima.

Toda da Ivice Osima nismo dovolj poslušali in cenili, ko je bil med nami, nismo. Če bi, bi bili uspešnejši in srečnejši. Da bo malo kar koli zdaj storili v spomin nanj, malo bo.

Ne pravi se brez razloga, da nekateri ljudje nikoli ne umrejo, tudi ko fizično izginejo s tega sveta. Ti ljudje so za svojega življenja toliko storili, da bodo ta njihova dela preprosto živela naprej skozi zgodbe in spomine tistih, ki ostanejo. In skozi dela tistih, ki ostanejo, ki so navdihnjena z deli tistega, ki je odšel. Torej, tisti, ki je "odšel", ni odšel. Živi! Tisti, ki za svojega življenja ni storil čisto ničesar omembe vrednega, ta ni niti živel. Umrl je, preden je sploh fizično izginil s tega sveta.

Zato Ivica Osim ni umrl, ni mrtev, nikoli ni bil, niti nikoli ne bo!