(Moš)afera in a(tmos)fera

Napisal: Edin Urjan Kukavica

---

In zdaj se mi kot čudimo... Ni to od včeraj, niti prvič, niti edini primer... le da so vsi pretekli – za razliko od tega – bili moškega spola: to je edina afera; do zdaj je bilo vse aferim!

Ni problem ena brezposelna ženska in njen mož, pripravljen na vse, samo da zaposli ženo, ni problem en politik, nagnjen k vsemu in vsakemu, da bi ustvaril pogoje za vse in vsakršno stvar, ni problem niti tisti en, ki mu to ni ničesar pomenilo, dokler mu je ustrezalo in je bilo potrebno... ni problem niti deset ali sto takih.

Problem je, da je vse to skupaj postalo načelo, princip, pravilo, edini način, da pridete do dela, ne glede na to, ali je to delo čistilca greznic, direktorja mejne policije ali člana predsedstva države. Problem je, da morate za eksistenco prodati dušo hudiču, problem je, da o kruhu in mleku odloča desetine, stotine in tisoče mladih, pametnih in strokovnih peščica takih, brez skrupulov, brez obraza, brez vere in morala, peščica kakršnih koli, ki so za peščico strankarskih srebrnikov, blagonaklonjen nasmeh vodje in blago pomilovanje visoko sedeče, vseprisotne, vse vplivne dominantne pripravljeni prodati Boga in narod in državo in mlade in stare in upokojence in starše...

Ni problem, da se sveta narodna pripadnost lahko spremeni med odmorom, niti da je v enem mandatu mogoče biti Srb, v drugem Hrvat, in če Bog da, tretjič, bi se lahko bil tudi Bošnjak. Sreča, da se še vedno ne spoštuje zakonska določba o spolni enakosti, ker bi parada ponosa lahko postala vitalni nacionalni interes...
Mogoče ni problem niti veroučiteljica v kulturi, niti na mestu pomočnice ministra za kulturo, kjer sedi upokojenka s pogodbo o delu za polovični delovni čas... Vendar pa so problem nestrokovne vzgojiteljice in varuške v vrtcih, nenaučene in nepismene učiteljice, učitelji, ki otroke organizirano vodijo na koncert 'aca lukasa'...

Problem so učni načrti in programi, ki se delajo po meri razpoložljivega učiteljskega kadra, ne pa po zahtevah časa in učencev, ki vedo več od svojih učiteljev... problem so veroučitelji brez vere in zdravniki brez etike v politiki, problem so nespecializirani specialisti, problem so policisti, ki ne morejo odkriti morilca svojih kolegov, problem so tožilci, ki (ne) tožijo, odvetniki, ki (ne) branijo, sodniki, ki (ne) sodijo... problem so institucije, polne tako zaposlenih, ki se sprašujejo, ki odločajo o državi, o narodu, o državi, o pravu in pravici, o Bogu in veri, o malem, velikem in prevelikem... ki jih ne morete ne zamenjati ne nadomestiti, in ki ne odgovarjajo nikomur in za nič.

Problem je, da parlamentarci niso poslanci volivcev, da ministri niso služabniki naroda, da premieri niso
prvi med enakimi, ki oblikujejo vlade tako, da izbirajo najboljšega med vsaj tremi kandidati, ki jim jih
stranke delegirajo za vsako ministrsko mesto, želijoč dobro tako narodom, kot državi in državi... Problem
so politiki brez poklica, ki jih zanima samo kruh brez dela, s takimi (moš)aferami so ustvarili a(tmos)fero nepravičnosti, obupa in brezizhodnosti, v kateri je pripadnost pomembnejša od izobrazbe, strokovnosti in
pismenosti... Ni problem en obsojen in odpovedan „asim“, ampak stotine „asimov“ in „spasov“, ki čepijo ob nogah v sencih svojih naročnikov in čakajo gospodarjev „puc“...

Mogoče ni problem, da vse našteto in neprimerljivo več nenavedenega ni problem niti predsedniku države, vendar zagotovo je to, da tisti, ki so to vzpostavili kot princip, načelo in pravilo, ne bodo imeli nikakršnega problema... Problem je, komu so (vsi) dolžni tako novopostavljeni kantonalni in državni kot tudi še neimenovani in nepostavljeni zvezni ministri... Pravim, da ni to od včeraj, niti prvič, niti edini primer... Problem je, da je ta (moš)afera postala afera samo zato, ker se je zanjo izvedelo, problem je, da smo izvedeli samo za eno, za druge pa nikoli ne bomo izvedeli, in če in ko bomo izvedeli, bo že prepozno in ne bo pomembno, ker... problem je, da mi – vsi – vse to že dolgo vemo in nam sploh ni problem.