Muharem Cero: Tajne računalnika ministra Marića

Piše: Muhare Cero

---

Čeprav nenaden, zbegujoč za nevedneže, a vendar pričakovan in predvidljiv odhod ministra za državno premoženje hrvaške vlade Gorana Marića. Lakonična vsebina ministrovega odstopa nakazuje, da se za hribom valja le uvod v kriminal ogromnih razsežnosti. Mimogrede se sprašujem, kako vse to doživljajo moji (bosanskohercegovski) Gorani Marići, brata po istovrstnosti »kriminala«, katerih ni ravno malo. Zapravljala sta Goran in oni po izdašni paši nezaščitenega državnega premoženja. 

Formalno pravni predlagatelj spremembe člena 71. Zakona o upravljanju z državno lastnino RH je bil prav samodelegirani Goran Marić. Javnosti je že dobro znano, kakšne posledice za proračun BiH in njenih entitet so nastale najprej s prikrivanjem večletne kraje na bh. premoženju na Hrvaškem, nato pa z ignoriranjem mednarodnega sporazuma o sukcesiji in enostranskim izpodbijanjem same pravice lastništva do tega premoženja, ter drznim zmanjševanjem le-tega na »premoženje brez lastnika«. To je bil le uvod v končni cilj – popolno razlastitev in zanikanje sosedsko-državne bh. lastninske suverenosti. Reklo bi se nič novega od sosedov. 

Ob ukvarjanju s sukcesijo in državno lastnino so se mi približali mnogi. Motivi so bili pisani, moralni, manj moralni in nemoralni. Šele takrat sem izvedel, da Republika Hrvaška razpolaga s tistim, česar bh. institucije nikoli niso uspele ustvariti, famozni register premoženja Bosne in Hercegovine na svojem ozemlju, tako nepremičnega kot premičnega. Bh. oblasti ga nikoli niso niti zahtevale, malo pa je verjeti, da bi jim bil sploh kdaj dostopen od Vlade Republike Hrvaške. Po naravi svoje pristojnosti je bil »gospodar« celotnega registra prav Ministrstvo za državno premoženje RH in njegov nekronani gospodar, minister Goran Marić. 

Goran Marić je v svoje spoznanje, in verjetno tudi v svoj poslovni računalnik, shranil vse skrivnosti desetletnih kraje sukcesijskega premoženja BiH na Hrvaškem (verjeti je, da se to nanaša tudi na premoženje drugih držav sukcesork, npr. Srbije). Marićeva spoznanja so dovoljšen ščit za zaščito v morebitnem kazensko-pravnem pregonu, s čimer bodo mnogi tranzicijski tajkuni in oblastniki prisiljeni goreče braniti Marićeve »grehe«. Če ta ščit ne bo zdržal, se bo odprla Pandorina skrinjica regionalnega transnacionalnega organiziranega kriminala. Ne bodo prizaneseni mnogi nekdanji nosilci oblasti in odgovornih funkcij ne le v tranzicijski bivši SFRJ, ampak tudi v znanih in neznanih privatizacijsko-investicijskih skladih po svetu, še posebej pa tistih na poštne nabiralnike offshore podjetij po odročnih svetovnih otokih.

Častni so bili tisti, ki so imeli dostop do Marićevega računalnika, privilegirano, daleč od oči lastnika so dobivali možnost katalogiziranega izbora atraktivnih lokacij tuje lastnine, kar je bila skoraj končana zgodba za izpolnitev njihovih želja o posedovanju le-tega. Tam so jim bili na uslugo Goran in Gorani, ki so z veščim gibanjem skozi goščavo uredb, zakonov in podzakonskih aktov z lahkoto našli možnosti, kako brez posledic ugoditi njihovi želji. Tako so nastajale nove in aktualne poslovne elite v tranzicijskem obdobju ex. jugoslovanskih novonastalih držav. 

In na koncu ni odveč zatrditi Mariću in Marićem, da je le majhen del bh. premoženja na Hrvaškem lahko predstavljal rešitev in ohranitev za stečajno-davljene bh. »gigante« in na deset tisoče njihovih osiromašenih zaposlenih. Ne namerno, ampak z jasnim povodom trdim, da bi bile težave Aluminija, Krivaje, Energoinvesta, Incela, Rudi Čajevca in mnogih drugih izginulih bh. podjetij obvladljive. Na žalost tudi oseba z dvema državama, tisto po rojstvu – BiH, in tisto po življenju – RH, Gruđanin Goran Marić, ni imel senzibiliteta, da bi s svojo močjo svojega položaja ponudil roko pomoči. 

Bog, še enkrat se sprašujem, kako se počutijo moji bosanskohercegovski Marići.