Muhamed Šaćirbej: Zavrnil sem povabilo predsednika Izetbegovića, naj bom njegov naslednik

Muhamed Šaćirbej se je rodil v Sarajevu leta 1956. Po poklicu je pravnik. V najtežjem vojnem času je bil minister za zunanje zadeve Bosne in Hercegovine, nato pa dvakrat veleposlanik Bosne in Hercegovine pri Združenih narodih. Šaćirbej danes živi in dela v New Yorku. V ekskluzivnem pogovoru za novinarsko agencijo Patria Šaćirbej govori o kritičnih vojnih dneh za obstoj države BiH, pogajanjih v Daytonu in ali bi ponovno sprejel, da bi bil vodja bosanske diplomacije.

PATRIA: Mislim, da ste bili med svojim diplomatskim delom za BiH tarča napadov z več strani. Večinoma ste ovirali sovražnike Bosne zaradi vaših močnih človeških povezav, ki ste jih uspeli zgraditi. Bali so se vas. Na drugi strani pa so bili bosanski neartikulirani in večinoma površni politiki, ki jim je bilo pomembno, da so nekateri ljudje žrtvovani samo zato, da bi prevzeli njihove uspehe.

ŠAĆIRBEJ: Dobro je, da izkazujete razumevanje, še posebej glede tistih iz bosanskega političnega okolja, za katere pravite, da so se me »bali«. Morda so nekateri verjeli, da sem imel celo večje ambicije, vendar sem zavrnil povabilo predsednika Izetbegovića, naj ga nasledim. Nisem imel takšne lakote po več moči, niti nisem bil uradni član SDA. Gre za to, da sem sebe videl preveč »ameriškega« in premalo »bosanskega«, da bi si privoščil personificirati BiH ali razumeti vse slabo ali dobro v načinu, kako so se takrat odvijale politične in družbene interakcije v BiH. Tisti, ki so me videli kot morebitnega tekmeca, so predvidevali, da sem enako »lačen« oblasti kot oni. Tisti, ki so podpirali moje stalno sodelovanje in celo eskalacijo v politiki BiH, so bili morda razočarani zaradi moje nevoljnosti, da bi nadaljeval.

Kakorkoli že, svojo vlogo sem videl bolj kot svetovalno in pomočniško, kot pa vodilno. Ali če je vodstvo moralo biti del moje vloge, sem menil, da bi to moralo biti kot zgled, ne kot imitacija, ampak vedno kot osebnost, ki bi morala biti odprta in dostopna Bosancem in Hercegovcem.

Na primer, na koncertu skupine U2 23. septembra 1997. je bilo sporočilo lokalnih bosanskih rock skupin in islamskega zbora, ki so sodelovali na isti sceni, da je v BiH vse odprto in mogoče, ter da je na sceni raznolikost, ki je dosledna v tradiciji BiH. Mislim, da je takšno sporočilo še bolj potrebno prav zdaj in da je to razumevanje velikega števila povprečnih državljanov BiH danes – to je nekaj, do česar imam velik spoštovanje, kot tudi do vztrajnosti in obrambe BiH med vojno.

PATRIA: Svojo knjigo 'Končati vojno' Richard Holbrooke začne z opisom vaše osebnosti, predvsem da ste bili »najboljši branilec na univerzi Tulane, žilav, močan in sposoben«. Napisal je tudi, da ste ljubili in goreče branili državo vašega rojstva in vaših staršev. Veliko kasneje, med vama bo tlelo nekakšno nasprotje. Na primer, nekoč ste ugotovili, da je Miloševiću obljubil Goražde, Srebrenico in Žepo? Kako danes vidite vaš odnos?

ŠAĆIRBEJ: Veleposlanik Holbrooke je umrl, in med njegovim življenjem sem govoril bolj neposredno in morda ostreje o njegovi vlogi pri izdaji Srebrenice, Žepe in Goražda. Zdaj je njegova vdova, Kati Marton, potrdila to izdajo za nizozemsko nacionalno televizijo (kot je bilo potrjeno tudi s strani drugih, ki so imeli neposredna spoznanja, glede na to, da sem prvotno izrazil moje dvome že leta 1999 v govoru pred Združenimi narodi, ko sem imel le dele dokaznega gradiva, vendar nič manj, kot je zaslužilo odgovor).

Vendar je gospa Marton izjavila, da je bil Richard proti temu »dogovoru«, ki je vključeval Mitteranda, Majorja in, domnevam, Clintona.

Sploh ne dvomim, da je »dogovor« oblikoval takratni francoski general Janvier, ki je bil »podaljšana roka« pristranskega Mitteranda (ki je našega takratnega veleposlanika v Franciji, uglajenega in moralnega Nikolo Kovača, imenoval za »izdajalca Srbov«). Do katere mere je bil tak »dogovor« oblikovan s strani Holbrooka ali drugih v Clintonovi administraciji – ni jasno niti danes, Richard pa je v enem intervjuju krivil Tonyja Lakea.

Kljub temu je bil Holbrooke eden tistih, ki so delovali na podlagi tega dogovora, in Goražde bi bilo »žrtvovano«, če ne bi bilo branilcev Goražda in nas v diplomaciji, ki smo opozarjali na nevarnosti že avgusta 1995. V mojem primeru je bilo to na sestanku s Holbrookom in ekipo na splitskem letališču, ko sem prvič zavohal možnost umazane izdaje.

(Holbrooke je pred omenjenim splitskim srečanjem v kuloarjih govoril, da naj bi Goražde pripadlo Srbom, zato se je sumilo, da je to obljubil Miloševiću. Šaćirbej je na lastno pobudo stopil pred novinarje in dejal, da je dolžan objaviti, da se je tudi gospod Holbrooke strinjal, da Goražde ni več na mizi za pogajanja. Novinarji so takoj sporočilo posredovali svojim redakcijam. »Goražde na mizi« je med najvišjimi ameriškimi diplomati pripovedovano kot anekdota, ki je ob tem povzročala salve smeha, op. novinarja).

Najpomembneje je, da niti Holbrooke za svojega življenja, niti drugi v tem krogu niso storili dovolj, da bi popravili ali vsaj zmanjšali posledice te izdaje s tem, da bi podprli reintegracijo BiH za vse državljane BiH.

Na osebni ravni sem se soočal z naraščajočim problemom z veleposlanikom Holbrookom, ker je BiH in rešitev vojne videl bolj v kontekstu svojih osebnih ambicij kot pa v smislu pravic in/ali interesov državljanov BiH, ali v okviru strateških interesov ZDA in evroatlantske skupnosti. Richardu je postajalo vse težje obvladovati lastne osebne ambicije, celo medtem ko je poveličeval moje talente in uspeh na univerzi Tulane.

Bil sem dovolj dober, da sem si zaslužil štipendijo za plačilo lastnega izobraževanja, bil sem oster tekmec, vendar priznanje, ki mi ga je namenil Richard, bistveno presega uspeh, kot ga je opisal. Kljub temu sem bil del ekipe, ki je prva integrirala talentirane Afroameričane, kjer je diskriminacija prevladovala, in za to odprtost smo kot ekipa poželi velik uspeh na terenu, postali smo visoko uvrščeni v ZDA.

PATRIA: Pred natanko enim mesecem je bila obletnica smrti treh ameriških diplomatov Roberta Frasurea, Nelsona Drewa. Vi ste celo, preko žene, družinsko povezani s pokojnim Joejem Kruzellom. Vsekakor ste bili cenjen človek in odlično povezana oseba na ameriški in evropski politični sceni. Kako danes vidite svoje, lahko mirno rečem, neprecenljivo diplomatsko delo za Bosno in Hercegovino? Obžalujete kaj neuresničenega in nedokončanega?

ŠAĆIRBEJ: Tisto, kar me je približalo ljudem in me naredilo sprejemljivega, je tudi povzročilo, da so me dojemali kot nevarnost; bil sem bolj Američan glede mojih vrednot in volje, da glasno govorim proti izdaji teh vrednot. Nekaterim evropskim diplomatom moj ameriški značaj ni dovolil, da bi uporabili običajno taktiko hranjenja občutka balkanske manjvrednosti. Kar zadeva ameriške diplomate, so nekateri vedeli, da s svojim delovanjem niso le podcenjevali BiH, ampak so s tem izdali ameriške vrednote.

Seveda, tisto, kar se je od takrat zgodilo, od Ukrajine do Sirije, kaže, kako je podcenjevanje BiH imelo daljnosežne posledice – nekatere so neposredno potrkale na vrata evropskih in ameriških mest, ki so bili dojeti kot nad nacionalizmom in sovraštvom, ki sta onesnažila nekdanjo Jugoslavijo. Dezintegracija je postala trend, Donald Trump pa je postal nov nosilec sporočila prihodnosti.

PATRIA: Doživeli ste strašne preganjalne. Po mojem mnenju se je to zgodilo, ker ste bili resen priča proti Miloševiću na sodišču in ker ste lahko bili ključni človek pri zastopanju tožbe BiH proti Srbiji in Črni gori. Plačali ste strašno ceno, ponižanja in dolgo hišno pridržanje. V poskusu, da bi odgovoril na to, sam sem napisal, da politični Sarajevo ni bil kos igram, ki so jih proti vam vodili sovražniki Bosne. Vi nam povejte, ali je vaše preganjanje imelo zvezo s pričanjem pred sodiščem v Haagu proti Miloševiću? Ali je bil na ta način oviran vaš popoln angažma pred Svetovnim sodiščem pravice (ICJ)?

ŠAĆIRBEJ: Na osebni ravni čutim, da je bila čast služiti BiH ali, še posebej, tistim državljanom BiH, ki so se borili, žrtvovali ali pa so se vsaj uspeli ohraniti v anonimnosti. Celo tisti, ki so zapustili BiH kot begunci, so bili frustrirani zaradi nemožnosti, da bi storili kaj več pri preprečevanju trpljenja v njihovi domovini, trpljenja njihovih prijateljev in družine. Navsezadnje sem imel to možnost, da naredim majhno razliko.

Torej, če me vidite kot nekoga, ki je bil prevaran, potem se za BiH in njene državljane, na žalost, lahko uporabijo le še hujši izrazi, glede veliko večje storjene krivice, bodisi glede postdejtonske implementacije ali procesa pred Mednarodnim kazenskim sodiščem.

Mislim, da sem lahko naredil pozitiven premik, vendar je bila BiH žrtvovana zaradi koristi, predsodkov ali kombinacije teh dveh dejstev. Poleg tega je bil prikaz njenih branilcev in voditeljev prav tako potreben spremembe, da bi se zgodovina ponovno napisala, da bi se potem vsi mi prikazali kot verski fundamentalisti, ekstremni nacionalisti in/ali skorumpirani politiki. Ker je zgodovina izdaje Srebrenice in drugih delov BiH postala jasnejša, moram opozoriti na to, kako je predsednik Alija Izetbegović skoraj takoj obtožen tega »dogovora«, za katerim so se mnogi mednarodni voditelji skušali skriti lastno krivdo.

Čeprav sva se s predsednikom Alijo Izetbegovićem v nekaterih stvareh razlikovala, je bilo to večinoma posledica najinih različnih generacijskih perspektiv in bistveno različnih življenjskih izkušenj. Mislim, da je tudi on želel svobodnejšo, demokratično in reintegrirano BiH od te, ki jo imamo zdaj, čeprav so se najine vizije zagotovo razlikovale. Vendar obstoječi sistem, ki omogoča vse – od golega fašizma preko etnično/verskega pokroviteljstva do različnih idej resnične ali izmišljene korupcije, je kreacija Daytonskega sporazuma in še posebej, bolj kot kdaj koli prej, njegove vertikalne implementacije. Namesto da bi se agresivno iskala sprememba tistega, kar ne deluje, v jedru tega nenaravnega sistema in delovanja njegovih institucij, vidimo konstanten poskus revizionizma.

PATRIA: Kakšen je bil rezultat teh strašnih obtožb proti vam? Preganjanje se je začelo leta 2000. Januarja 2002. je Vlada BiH izdala potni nalog za vami. Ujet ste bili marca 2003. Kako danes pojasnjujete ta dogajanja? Za vsemi temi obtožbami je, trdili ste, stal nekdo iz Vlade BiH. Tukaj se je jasno govorilo, da je ta nekdo Zlatko Lagumdžija. Zakaj se takrat odhajajoči predsednik Alija Izetbegović ni jasno in nedvoumno postavil v vašo obrambo proti tej zgodbi o porabi sredstev?

ŠAĆIRBEJ: Mislim, da sem o tem govoril neštetokrat, in ponavljanje odgovora skozi čas samo dodaja verodostojnost celotni zgodbi. Iz mojih prejšnjih odgovorov (zgoraj) lahko ocenite, kaj mislim o motivih mojega preganjanja, in verjamem, da so ti motivi v večji meri prišli od zunaj kot pa iz same BiH. Najpomembneje je, da je veliko grehov, s katerimi se lahko nekdo obtoži, z osnovo ali brez osnove, vendar tisto, kar najtežje doživljam, je videti sebe kot žrtev, ki išče sočutje.

V knjigi in filmu »Grof Monte Kristo« Aleksandra Dumasa, ki sem ju vedno cenil, je najpomembnejša lekcija, da odrešenje ni v maščevanju, ampak v tem, da se dvigneš nad tiste, ki te želijo v pasti, ne samo njihovih obtožb, ampak tudi njihove igre napada in odgovora. Življenje ponuja priložnost, da narediš več dobrega zase in za druge, namesto da te definira maščevanje. Če se moraš boriti, vodi bitko za prihodnost, ne za preteklost.

PATRIA: Iz zaupnih virov mi je bilo potrjeno, da ste, v nasprotju z obtožbami o nekakšni enormni porabi sredstev, vi porabili svojih 600 tisoč dolarjev v poslih, ki ste jih opravljali za Bosno in Hercegovino.

ŠAĆIRBEJ: Nikoli se s tem nisem hvalil, samo s to dejstvom sem se branil, ko so me obtoževali. Moji prispevki v sredstva za potrebe BiH so bili pomembni, vendar je bilo tu tudi drugih sredstev, iz različnih etničnih skupin, ki so podpirale BiH, poleg humanitarne pomoči. Kljub temu se z zadovoljstvom spominjam prvega diplomatskega urada BiH v New York Cityju, in to je bil moj urad na 6. aveniji.

V prvih dveh letih in več naših pomembnih diplomatskih prizadevanj pri ZN nismo dobili nobene podpore iz Sarajeva, bili smo samoodržni in odvisni od podpore in prostovoljstva določenih posameznikov.

PATRIA: Ali vas je bosanska ekipa v postopku proti Srbiji komunicirala med pripravo tožbe BiH proti Srbiji in Črni gori ter kasnejšim predlaganjem dokazov? Kako ste sprejeli sodbo ICJ iz leta 2007.? Koliko pravice ali krivice je v njej?

ŠAĆIRBEJ: »Primer genocid« proti srbski vladi (ki je formalno vključeval tudi Črno goro) ostaja brez zadovoljstva tako iz perspektive pravice kot legalnosti. Še pomembneje je, da moramo poudariti vprašanje obstoječega genocida in nadaljnjega razvoja rezultatov tega zločina, namesto zdravila proti njemu ali njegovega razveljavitve.

Kot nekdo, ki je začel (skupaj s profesorjem Boylom) in nadaljeval k istemu cilju kot predstavnik BiH, moram poudariti različne in pogosto zelo sumljive napore, da bi ta primer »ubili«, ki so včasih prihajali iz Beograda in celo iz Sarajeva, a kar je skrb vzbujajoče, tudi od mednarodnih političnih voditeljev. Od tod so odločitve glede primera odraz politike namesto pravice ali zakona.

Politični voditelji iz BiH so iskali moje nasvete glede tega vprašanja, jaz pa sem nudil tako spodbudo kot nove perspektive. V svojem iskanju pravice bo BiH, vključno z njenimi žrtvami, morda morala iskati platformo v Komisiji za človekove pravice Združenih narodov, celo v novem postopku pred Mednarodnim kazenskim sodiščem in drugimi ustreznimi nacionalnimi in mednarodnimi institucijami, vendar ICJ-ju ni mogoče dovoliti, da bi preprosto zaprl (primer). Tako da bo potrebno trdno politično in pravno vodenje.

Do BiH se še vedno ravna kot do države z invalidnostjo

PATRIA: Ali so vas komunicirali glede možne revizije tožbe pred ICJ? Govorilo se je tudi, da bi celo vi bili najboljši in edini močni zastopnik te tožbe in da je strah pred to možnostjo povzročil paniko med sovražniki BiH, kar vas je potem stalo številnih obrekovanj in osebnega groze. Možnost za revizijo tožbe poteče 27. februarja prihodnje leto. Ali ima ta država sploh čas, da bi se morda naredila revizija postopka na Svetovnem sodišču pravice?

ŠAĆIRBEJ: Verjamem, da moji prejšnji odgovori odražajo moja stališča glede vašega vprašanja. Kljub temu mi dovolite, da poudarim, da poleg pravnih veščin mora obstajati tudi politično vodenje. Poudaril bi, da vprašanje »genocida« takrat in njegovega nadaljevanja danes v BiH ostaja nerešeno. In medtem ko močno podpiram normalizacijo odnosov med BiH in Srbijo, kot tudi Črno goro in vsemi sosedi, se situacija znotraj BiH ne more okarakterizirati kot normalna ali celo skladna z mednarodnimi normami in zakoni.

Do BiH se še vedno ravna kot do države z invalidnostjo, torej kot odvisne namesto kot do države z ogromnim potencialom, da bo članica, ki lahko prispeva, celo kot nujna zaveznica evroatlantski družini v današnjem svetu velikih izzivov.

Voljan sem dati svoj prispevek brez nazivov in foteljev

PATRIA: Če bi vam kdo spet ponudil, da boste minister za zunanje zadeve, vodja diplomatske misije ali veleposlanik BiH, kaj bi pomislili in kako bi reagirali?

ŠAĆIRBEJ: Misliš, da mi kaj takega ni bilo že ponujeno?! Prihodnost je tudi za nove talente in pogumne ljudi. Jaz sem voljan dati svoj prispevek brez nazivov in foteljev. Čas vojne je minil in potreba po improvizaciji je manjša, zato zdaj potrebujejo ljudi, ki jasneje vidijo ovire znotraj in možne sovražnike zunaj. Tukaj bi poudaril, da je pomembno, da vodstvo v BiH jasno vidi odnos mednarodne skupnosti do BiH, ter zakaj je tam pomembno spremeniti njihov kot tudi naš mentalni sklop.

PATRIA: Ste kdaj pomislili, da bi napisali svoje spomine? Vsi mirovni pogajalci, ki vas omenjajo v svojih spominih, govorijo o vas najpogosteje z odprtim spoštovanjem. Mislim, da že delate na teh spominih. Prepričan sem, da bi bilo to nekaj, kar bi močno koristilo diplomaciji mlade države BiH.

ŠAĆIRBEJ: V zadnjih nekaj letih sem veliko napisal, vendar ne ravno sistematično. Morda bi tisti, ki bi se želeli učiti iz naših napak in uspehov, lahko kaj od tega raziskali – mislim, da sem bil zelo odprt in objektiven. V vsakem primeru, morda bo kmalu čas za nekaj bolj obsežnega in sistematičnega, vsaj glede beleženja zgodovine.