Sovraštvo do Nataše Kandić: Prava podoba Vučićevske Srbije

BEOGRAD, (Patria) - Dva ameriška kongresnika Roger Wicker in Eliot Engel sta prejšnji teden predlagala Natašo Kandić in Sklad za humanitarno pravo za Nobelovo nagrado za mir 2018. leta.

Nataša Kandić je leta 1992 v Beogradu ustanovila Sklad za humanitarno pravo, da bi dokumentirala hude kršitve človekovih pravic, storjene med spopadi med razpadom nekdanje Jugoslavije. 

- Več kot 25 let kasneje se Sklad za humanitarno pravo še naprej bori za pravico žrtev vojnih zločinov in se upira ekstremnemu nacionalizmu in etničnim napetostim, ki še vedno tlijo na Zahodnem Balkanu - navaja sporočilo Helsinške komisije.

V utemeljitvi predloga med drugim piše, da je podrobna dokumentacija Sklada o teh zločinih postala ključna za doseganje pravice, tako na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, ki je končalo delo konec leta 2017, kot na nacionalnih sodiščih za vojne zločine v državah regije. 

- Glavni storilci zločinov, vključno s političnimi in vojaškimi voditelji, so bili prvič po drugi svetovni vojni poklicani na odgovornost na mednarodni ravni. Preživele žrtve in travmatizirane skupnosti, v katerih so živeli, so dobile priložnost, da ponovno zgradijo svoja življenja. Države regije so bile spodbujene, da spoštujejo pravno državo in sprejmejo dediščino grozljive preteklosti - poudarja sporočilo Helsinške komisije. 

Kongresnika navajata, da je Sklad nadaljeval svoje delo "v okolju, ki je sovražno do borcev za človekove pravice", ter da v Srbiji "preveč ljudi poskuša zanikati grozovite zločine ali jih opravičuje s satanizacijo žrtev". 

- Še večje število jih je molčalo, medtem ko se je etnično čiščenje neovirano odvijalo. Nasprotno, pod vodstvom Nataše Kandić, se je Sklad javno oglašal proti dejanjem agresije, poročal o storjenih zločinih in zavračal sovraštvo, na katerem so temeljili. Čeprav je to nemogoče izmeriti, smo prepričani, da so si prizadevanja Sklada odvračala nekatera dodatna kršitev človekovih pravic - poudarjajo predlagatelji.

Kongresnika navajata, da je Nataša Kandić danes navdih novi generaciji "zavzetih mladih strokovnjakov, ki vodijo Sklad", ter da "ni osebe ali organizacije, ki bi si bolj zaslužila Nobelovo nagrado za mir" in da bi odhod nagrade v njihove roke prispeval k miru in spravi v regiji, pa tudi drugod po svetu. 

Vendar pa ugled, ki ga Nataša Kandić uživa v svetu, za današnjo Srbijo, ki jo želi Aleksandar Vučić prikazati kot regionalnega voditelja v procesu sprave, predstavlja sramoto in izdajo nacionalnih interesov.

Tabloidi in najbolj brani dnevniki v Srbiji, kot je Informer, ki predstavlja neuradni bilten Vučića in njegove SNS, so se ponoven posmehali pobudi o predlogu Nataše Kandić za Nobelovo nagrado.

Haški obtoženec Vojislav Šešelj, s katerim je Vučić, vsaj formalno v sporu, je dobil ogromen prostor v Vučićevih medijih, da bi izrazil sovraštvo do Nataše Kandić. Šešelj je šel tako daleč, da je sporočil, da bi Nataši dal Nobelovo nagrado, vendar posthumno.

- Najraje bi Natašo Kandić nagradil z glogovim kolom. Sam bi se lotil, da bi ta kol posekal, obdelal, zaostril in nanjo Natašo Kandić nabodel. Želel bi si, da medtem, ko ta proces traja, ji Đilas s svojim milim glasom prepeva njegovo najljubšo ustaško pesem „o moj druže beogradski“ – je napisal Šešelj.

Po tem, ko se je državljanski in spodoben del Srbije močno odzval na takšen Šešeljov govor sovraštva, je odgovoril z novo izjavo, ki je enako gnila kot prva.

- Ves najslabši beograjski šljam in ološ se je silno razburil zaradi mojega predloga, da se Nataši Kandić namesto Nobelove nagrade podeli glogov kol. Bilo bo dela. Kandidati se sami javljajo. Ni res, da Nataši Kandić grozim s smrtjo. Ona bi na kolu bila živa. Še bi doživljala serijske orgazme – sporoča Šešelj.

Civilna in urejena državljanska družba bi bila ponosna na nominacijo kateregakoli svojega državljana za Nobelovo nagrado za mir. Srbija je danes očitno daleč od takšne družbe. Ali vsaj njen večinski del.

Tako velika količina sovraštva do Nataše Kandić, ženske, ki je v najhujših trenutkih imela dovolj državljanske hrabrosti in človeškega morala, da poskusi ohraniti obraz enega naroda in države, kaže, da Srbija ni preveč odmaknila od teme devetdesetih let vojne.

Ne glede na to, kako se Vučić trudi, da nas prepriča v nasprotno.