Mračna preteklost: Lukač je vzel denar od staršev za informacijo, kje je truplo njunega umorjenega sina!

Kljub dejstvom, da se aktualni direktor Zvezne policijske uprave Dragan Lukač spretno upira vsem ovadbam, ki so bile vložene zoper njega, je novinarska agencija Patria na svoj naslov prejela pismo, svoje preiskave pa smo dopolnili tudi s sodbo Okrožnega sodišča v Orašju, iz katere je jasno, da je Dragan Lukač v devetdesetih letih od nesrečne družine Damjanović vzel 3.000 KM, da bi jim domnevno razkril, kje se nahaja truplo njunega umorjenega sina!

Pismo prenašamo v celoti:

Bosna in Hercegovina je žal država, v kateri je kriminala vse več. V naši državi ni kaznovanja velikih rib, natančneje ni Sanaderja, Miškovića, Janše... Evropa zahteva od BiH, da za svoje dobro vodi vojno proti kriminalu in korupciji, vendar...

V BiH je mogoče, da so bili funkcionarji obsojeni ali bolje rečeno izgubili sodne postopke, a so še vedno na svojih funkcijah. Eden takih je Dragan Lukač, sedanji in ponovno nezakonito imenovani direktor FUP-a.

Kdo je Dragan Lukač? Kakšen je njegov moralni in poklicni profil?

Davnega januarja 1998. leta je v časopisu „Posavski list“ novinar Mika Damjanović napisal vrsto člankov o kriminalu v policiji Posavine. Novinar je trdil, da je Dragan Lukač, kot načelnik kriminalistične policije Posavske županije, prepustil dva tovornjaka z neznanim blagom preko mejnega prehoda brez kakršnega koli policijskega in carinskega nadzora. Priče so bili policisti, ki bodo kasneje maltretirani in privedeni do živčnega zloma. V naslednji številki Posavskega glasnika, št. 9, 1998. leta, je Mika Damjanović obravnaval moralno nedopusten primer sedanjega direktorja FUP-a Lukača. Namreč, starejši zakonci Martinović iz Domaljevca so dali 3.000 KM Lukaču, da bi jim pomagal pri iskanju njihovega likvidiranega sina Mila Martinovića. Denar je v MUP odnesel stric mladeniča Marko Oršolić in ga izročil ob prisotnosti Lukačevega pomočnika Marka Dominkovića.

Zakaj je vzel denar?

Lukač je kasneje v sodnem postopku trdil, da policija ni imela denarja za nadaljnjo preiskavo v primeru Mile Martinovića in da potrebuje denar, s katerim bo kupil informacije od neznanega Srbina. Ni znano, kdo je Srb, kateremu naj bi Lukač dal denar nesrečnih staršev, niti posmrtni ostanki sina Martinovića niso bili v razumnem roku najdeni. Namreč, starši so pred svojo smrtjo želeli najti svojega mrtvega otroka, ga pokopati in pomiriti tako svojo kot njegovo dušo.

Čeprav je Lukač tožil novinarja Damjanovića zaradi obrekovanja, je bilo dokazano, da je kljub temu vzel denar od staršev umorjenega mladeniča. Končno se podrobnosti s tega sojenja še danes tičejo nekaterih aktualnih dejstev.

Seveda policist ni smel vzeti denarja od zasebnika, še manj pa ga zabeležiti v evidenco MUP-a te županije. Lukač tega denarja ni prijavil. Drugič, po prevzemu denarja ni obvestil družine o kakršni koli preiskavi v tem primeru, niti komu naj bi dal teh 3.000 takratnih DM.

V tem sodnem postopku se izpostavijo tudi podrobnosti, ki so nepredstavljive za človeka, ki opravlja tako pomembno državno funkcijo.

Ena od teh podrobnosti se tiče zasega večje količine denarja na mejnem prehodu od nekega lokalnega Srbina, nato pa so bili iz tega denarja kupljeni domnevno službeni avtomobili.

Kot smo rekli, je novinar Damjanović napisal tudi članek z naslovom „Tovornjaki so šli mimo in nihče jih ni videl, nato pa so sledile odpovedi“. Novinar je Lukača obtožil, da je 16. aprila 1997. leta na mejnem prehodu prepustil dva tovornjaka brez policijskega nadzora in carinskega pregleda. V tem članku so to trditev potrdili policisti Đuro Ferinčević in Slavko Marić. V članku Posavskega glasnika št. 9 „Sum na našo policijo“ je navedeno, da je Dragan Lukač kupil stanovanje v Osijeku, kar je posredno povezal s tem spuščanjem tovornjakov brez nadzora in carine. Sodnik o tem pravi: Sodnik je ugotovil, da je v izrečeni besedi glavni akter policijski uslužbenec Josip Petrič. V članku je navedeno, da si je Petrič kupil stanovanje v Osijeku (Hrvaška), skupaj s pomočnikom ministra za notranje zadeve Draganom Lukačem.

In kdo je Josip Petrič?

Lukač je nedavno upokojil Dragana Vikića in ga praktično s silo prisilil v upokojitev z mesta poveljnika Posebne enote. Čeprav se je javnost spraševala, od kod takšna Lukačeva vztrajnost, da Vikića spravi v pokoj, je odgovor kmalu prišel. Na njegovo mesto je stopil Lukačev posavski kolega Josip Petrič in sosed v njunem mestu prihodnosti – Osijeku.

Tam sta se namreč istočasno naselila in prijavila. Po drugi strani pa je prav Lukač nabral več kot 41 let delovne dobe, nato pa se je izkazalo, da je brisal svojo dobo, da bi še naprej vodil policijo.

Torej, nobena obtožba zoper novinarja ni bila v sodnem postopku s strani Lukača, ki ga je tožil zaradi obrekovanja, ovržena. Imamo zdaj del moralnega profila sedanjega direktorja FUP-a?

Posebna zgodba je zloraba ljudi v policiji. Tamkajšnji uslužbenci predlagajo dokaze, da je Lukač 23 družinskih ljudi kaznoval s premestitvijo iz Sarajeva v Bihać, Tuzlo... Trije mlajši zaposleni FUP-a so umrli, ob zelo pomenljivih trditvah njihovih družin o mobingu, ki so mu bili izpostavljeni.

Eden od hujših Lukačevih napadov se tiče njegovega pisnega obračanja do enega višjega inšpektorja. Namreč, Jozo Anđić, specialec, ki je bil med vojno večkrat ranjen v obrambi Sarajeva, se je leta 2010 prijavil na razpis za mesto pomočnika poveljnika za varnost Posebne enote. Bil je prepričljivo najboljši, a je nato direktor FUP-a iz neznanih razlogov razpis razveljavil.

V sodnem postopku je bilo odločeno v korist Anđića. Lukač je moral izvršiti sodbo, vendar tega ni storil, zato je Anđić zoper njega vložil kazensko ovadbo zaradi neizvrševanja sodne odločbe. Takrat se pojavi pismo, ki deluje šokantno. Direktor FUP-a piše ukaz Edinu Vranju, visokemu funkcionarju FUP-a, naj razišče primer.

Vranj predajo prepusti pravni službi FUP-a, ti pa se obrnejo tudi na tožilstvo in sodišče. Lukač drzno piše: „Gospod Vranj, jaz sem tebi, nato pa gospodu Hujdureviću, dal nalogo, da pripravita kazensko ovadbo zoper Anđića zaradi lažne prijave. Od kod tebi pravica, da ti govoriš tem ljudem, naj se obrnejo na tožilca – takoj postopi po ukazu, kot sem ti ga izdal.“

Ni zakona, le sila v rokah

Verjeli ali ne, v tem primeru ni glavni problem Lukač. Na razpis za komisarja FUP-a se je prijavilo več ljudi. Med njimi so bili tudi štirje Bošnjaki, visoki policijski funkcionarji, trije pa so imeli boljše reference od Lukača. Kljub temu teh Bošnjakov niso niti upoštevali. Niti omenili jih niso nikjer kot realne kandidate. Poleg povsem nezakonite izbire Lukača po nekakšnem starem zakonu, ne pa po novem Zakonu o notranjih zadevah, so se v celoten posel vmešali nekateri bošnjaški politični funkcionarji. Njihov kandidat je bil in ostal Dragan Lukač. Zdi se neverjetno, da Bošnjakov že leta ni nikjer v policijskih in varnostnih strukturah in agencijah te države.

Bil je en namestnik v SIPA-i Rašid Palić, nato so mu montirali proces in šele nedavno se je komaj izboril za pravico – navedeno je v pismu.

Sicer pa, kot izve Patria, Lukač to zgodbo skriva kot kača noge že vrsto let, vendar sodba, do katere je prišla Patria in katere faksimile objavljamo, govori, da je imel novinar prav in da je Lukač res vzel 3.000 KM od staršev nesrečnega mladeniča, ki je bil likvidiran med vojno!