Ali lahko pričakujemo, da bo nezdrava družba negovala zdrave ljudi?

Piše: Psiholog Isa Pašalić

Stara dilema vzročnosti se pojavlja z vprašanjem, kaj je starejše – kokoš ali jajce. Prav tako uganka, ali zdravi ljudje ustvarjajo zdravo družbo ali pa zdrava družba ustvarja zdrave ljudi, predstavlja na videz nerešljivo postavko. S tem poskusom bom poskušal najti odgovor na to vprašanje skozi prizmo psihoterapije in dela na zdravljenju travme.

Ljudje, ki jih je prizadela travma, pogosto doživljajo težave v odnosih in prilagajanju družbi okoli sebe. Niso sposobni socializacije niti sprejetja na način, kot čutijo, da bi morali biti sprejeti. V večini primerov lahko slišimo ljudi, ki jih je prizadela travma, kako zase pravijo, da se počutijo ujetnike, napete ali z močnim občutkom, da so “mrtvi od znotraj”.

Kot nasvet za svoje socialne težave, travmatiziranim ljudem pogosto priporočajo spremembo vedenja. Čeprav je to lahko koristen nasvet v nekaterih situacijah, pri travmatiziranih ljudeh ne deluje na pričakovan način, ker ne spremeni njihovega notranjega občutka. Namesto tega takšna priporočila pri njih pogosto generirajo občutek igranja in še večjo neusklajenost z družbeno skupino. To je posledica dejstva, da čeprav smo spremenili vedenje travmatizirane osebe, nismo spremenili njenega notranjega občutka – in prav ta občutek ustvarja socialno neusklajenost.

Delo na zdravljenju travme pomeni razreševanje občutkov, ki osebo privedejo v situacijo, da samo sebe “sabotira” in s tem zmanjšuje možnosti za zdravo socialno in mentalno delovanje. Ko spremenimo notranji občutek z razreševanjem travme, se oseba vrne v stanje boljšega počutja, ravnovesja, samozadovoljstva in samopoštovanja, s tem pa se ji vrne tudi zdravo socialno vedenje.

Na tem principu temelji tudi sprememba družbe. Pogosto smo priče poskusom, da bi se človeško vedenje na silo spremenilo v upanju, da se bo skozi to spremenila tudi družba. Vendar takšni sistemi pogosto ne uspejo. To je zato, ker, tako kot pri travmatizirani osebi, sprememba vedenja ni dovolj za resnično spremembo. Pri spreminjanju družbe je potrebno izogniti se isti napaki. Da bi imeli možnost za resnično spremembo družbe, je potrebno spreminjati kolektivni občutek. Z bujenjem kolektivnega občutka spreminjamo tudi kolektivno zavest družbe in njeno sposobnost, da sama generira spremembo v svojem okolju.

Vsaka oseba ima naravno težnjo k zdravju in je sposobna ozdraveti, ko ji je zagotovljena svoboda, znanje in priložnost, da se vrne na pot zdravja. Tako kot posameznik, ima tudi družba enako težnjo k kolektivnemu zdravju. Ko ji je dana priložnost, da zaceli svoje kolektivne rane, se družba vrne v stanje vitalnosti in zdravja, iz katerega je sposobna generirati spremembo.

Zdi se, da je odgovor jasen: zdravi ljudje vendarle negujejo zdravo družbo.