
Napisal: Armin Sijamić
Izraelska vojna proti šiitskemu Hezbolahu se iz dneva v dan krepi, vendar brez večjih uspehov na prvih bojnih črtah. Izraelske sile skorajda nimajo uspeha pri poskusu invazije na jug Libanona, saj se Hezbolah dobro brani. Vendar pa ima izraelski premier Benjamin Netanjahu načrt, kako zlomiti iranskega zaveznika daleč od fronte, pri čemer mu je pripravljenih veliko pomagati.
V drugi veliki vojni med Hezbolahom in Izraelom v tem stoletju se nekatere stvari ponavljajo. Izrael spet bombardira vse, kar je povezano s Hezbolahom, šiitska skupina pa čaka na obračun kopenskih sil na jugu Libanona. Na strani Hezbolaha je novost to, da uspešno z raketami in droni ciljajo globoko v izraelsko ozemlje, in zdi se, da ni več kraja, ki ga ne bi mogli zadeti.
Izrael ponovno uporablja „Dahijsko doktrino“, ki je dobila ime po predmestju Bejruta, kjer ima Hezbolah oporišče. Ta pristop k vojni, ob prešutni podpori večine Zahoda, se kaže v uničevanju vsega, kar lahko koristi sovražniku. Verjame se, da je njen avtor nekdanji načelnik izraelske vojske Gadi Eisenkot, ki je zahteval uničenje vsega, kar Hezbolahu pomaga pri vojnih naporih. Izrael je „doktrino“ pod tem imenom prvič uporabil v Libanonu leta 2006.
Nova vojna, stara namera
V zadnjih tednih Izrael ponovno vodi takšno kampanjo v Libanonu. Na udaru je predmestje Dahija in ciljajo ga iz zraka in z morja. Tam je bil likvidiran tudi voditelj Hezbolaha Hassan Nasrallah in po trditvah še mnogi drugi uradniki te skupine. Civilne žrtve niso tema na Zahodu. Pred očmi sveta Izrael na predmestje Bejruta odvrže v eni noči več deset tisoč kilogramov eksploziva in v prah spremeni bloke stavb. Teh dneh iz Washingtona pozivajo zaveznike v Izraelu, naj ne ciljajo mednarodnega letališča v Bejrutu, ki se nahaja v bližini omenjenega predmestja.
Izraelski napadi na predmestje Bejruta in druga mesta, kjer živijo šiiti, potekajo po istem receptu. Malo pred napadom se prebivalstvo obvesti preko družbenih omrežij ali z izmetavanjem letakov, da bo določen del mesta bombardiran. Tisti, ki sporočila ne vidijo pravočasno, ostanejo pod ruševinami, drugi pa poskušajo pobegniti. Več kot milijon ljudi je beguncev, nekateri znotraj Libanona, nekateri gredo v sosednjo Sirijo. Največje žrtve teh napadov so šiiti.
Hkrati Izrael širi informacije, da se v bombardiranih stavbah skriva orožje. Tako postavi tarčo na čelo celotni skupnosti. Ta politika ima jasen cilj – predstaviti šiite kot stalno nevarnost za druge prebivalce Libanona. Zabeleženi so primeri, ko so pripadniki krščanske in sunitske skupnosti zavrnili sprejem šiitskih beguncev. Nekateri to storijo iz strahu, da bo njihovo mesto naslednja izraelska tarča, nekateri pa zato, ker tako želijo centri politične moči.
Izrael igra na karto delitev in pri tem ima zaveznike v nekaterih krščanskih strankah, kot so Libanonske sile (LF). Ti so goreči nasprotniki Hezbolaha in ni dvoma, da bi konflikt na verski in sektaški osnovi lahko uničil Libanon. Ni treba posebej poudarjati, da bi Zahod in dober del sunitskih držav podprli kogar koli proti Hezbolahu.
Ta teden je Netanjahu to jasno povedal v nagovoru Libanoncem. Od Libanoncev pričakuje, da „osvobodijo deželo od Hezbolaha“, da bi lahko obe državi živele v miru, sicer bo Libanon postal nova Gaza. To je izsiljevanje, da se izvede upor, oziroma začne državljanska vojna.
Namreč, Libanon je razdeljen, oblast pa se deli po načelu, da je predsednik kristjan, sunitski premier, šiitski pa vodja parlamenta. To ponazarja versko in sektaško delitev, kjer kristjani, suniti in šiiti predstavljajo približno po tretjino prebivalstva. Natančne številke niso znane, ker je to občutljivo politično vprašanje. Nadalje, številke so spremenjene zaradi priliva sirskih beguncev, njih več kot milijon, kar povečuje prebivalstvo na 5,5 milijona ljudi, površina Libanona pa je skoraj enaka površini Kosova.
Vojna, etnizacija, kantonizacija...
Demografska slika Libanona je obsedenost tistih, ki se vmešavajo v posle te države. Tisti, ki ne želijo Hezbolaha in močnih šiitov, računajo, da je naravni prirast te skupnosti večji kot pri sunitih in kristjanih. V njihovih očeh to pomeni, da bo Libanon v prihodnosti padel pod nadzor šiitov, Hezbolah pa bo to uresničil s tem, da so močnejši od libanonske vojske. Ta scenarij želijo preprečiti tisti, ki stojijo za drugimi skupnostmi, kot so Savdska Arabija, Izrael ali Francija. Na primer, omenjeni LF je bil zaveznik Izraela med pokolom Palestincev in šiitov v libanonski državljanski vojni.
V zadnjih tednih izraelski uradniki vse pogosteje govorijo o zgodovinskih priložnostih za marsikaj, na primer za vprašanje Palestine, reševanje vprašanja iranskega jedrskega programa ali uničenje Hezbolaha. Praktično, to je napad na skoraj vse dele tistega, kar se imenuje „os upora“, ki jo vodi Iran, in to s strani različnih akterjev zaradi različnih interesov. Netanjahu je nedavno izjavil, da je konec današnje iranske oblasti „bližji, kot si ljudje mislijo“ v nagovoru Irancem.
Nasrallah ni bil vojaški voditelj. Njegova specialnost je bila politika, ki jo je vodil v imenu „Božje stranke“, kar ime Hezbolah pomeni v arabščini. Nasrallah je vedel, da je ključ do ohranjanja ravnovesja v Libanonu zavezništvo s kristjani, ko ni mogoče s suniti, ker sta Iran in Savdska Arabija oddaljena. Nasrallah je sklenil zavezniške odnose s kristjani iz gibanja Amal, ti pa so še posebej hvalili Hezbolah, ker „brani“ Libanon pred Izraelom.
Z likvidacijo Nasrallaha in možnostjo, da bo njegov naslednik ubit, ker je pripadnik Hezbolaha, se stvari zapletajo. V Libanonu so se slišali tudi pozivi k novim volitvam, s čimer želijo izkoristiti jezo dela naroda, ker je Hezbolah vojno iz Gaze prenesel v Libanon. Namreč, po tem, ko je Hamas napadel Izrael 7. oktobra, je že naslednji dan Hezbolah začel napadati izraelsko vojsko v znak podpore Palestini in obljubil, da bo prenehal, ko bo Izrael prenehal napadati Gazo.
Poleg tega želijo izkoristiti dejstvo, da se šiiti selijo. Ker Izrael cilja vse, kar je povezano s Hezbolahom, bi se lahko zgodilo, da bi šiite v Libanonu na nek način pregnali v določen prostor in jih ločili od drugih skupnosti. Tako bi postali tarča izraelskih sil, medtem ko bi se na terenu dejansko izvajala etnična homogenizacija prebivalstva in bi se v določenem trenutku lahko odrazila skozi regionalizacijo ali kantonizacijo. Spremembo ustavne strukture Libanona so mnogi zahtevali že večkrat.
Takšen podvig ni mogoč brez tujega vpletanja, kar se teh dneh tudi dogaja. Radikalni izraelski desničarji pozivajo k naselitvi juga Libanona, kjer primarno živijo šiiti, pa tudi suniti in kristjani. To je mogoče, če se lokalno prebivalstvo prežene, kar je primer desetletja na Zahodnem bregu in drugod.
Državljanom Libanona se obetajo nove nevarnosti. Izsiljevanje Netanjahuja, da bo iz Libanona naredil Gazo, če zavrnejo njegove zahteve, je razkrilo načrt. Z drugimi besedami, če želijo poslušati Tel Aviv, potem ne bodo napadeni, če pa to zavrnejo – sledi vojna. Za Hezbolah in šiitsko skupnost so stvari težje, saj jim grozi uničenje, zato jim ne ostane drugega kot boj. Netanjahu igra na velike vloge, medtem ko mu nekatere države na različne načine olajšujejo delo. Tako bi Libanon lahko postal kraj, od koder bi se začela velika regionalna vojna, ali kraj, kjer bi se vojna lahko končala v strahu pred takšno vojno.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija

Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija


























