Ali lahko nekdo ustavi to norost?

Nacionalna televizija Nove Zelandije je predvajala ezan, muslimanski poziv k molitvi, v spomin na muslimane, ki so bili ubiti v terorističnem napadu na dve mošeji v Christchurchu, ki ju je ubil avstralski terorist Brenton Tarrant, navdihnjen med drugim tudi s strani balkanskega krvnika Radovana Karadžića. 

Pet dni po množičnem umoru je bil Tarrant zaslišan v novozelandskem zaporu, njegov idol Karadžić pa je bil pred Mednarodnim sodiščem v Haagu obsojen na dosmrtno ječo zaradi genocida v Srebrenici in drugih zločinov na območju BiH v devetdesetih letih. Torej, tako učitelj kot učenik sta bila poslana na smetišče zgodovine.

V katero ideološko smer naj iščemo vzrok zla, ki je devetdesetih letih prizadelo Bosno in Hercegovino, predvsem pod vodstvom Karadžića, pred nekaj dnevi pa je stalo življenje 50 vernikov v mošeji Al Noor, od katerih jih večina verjetno niti ne ve, kje je Bosna in Hercegovina, tako kot v BiH malo vedo o Christchurchu? Vzrok je seveda treba iskati v velikosrbskem nacionalizmu, ki je konec prejšnjega stoletja besno napadal sosednje države, in ki je, kot takšen, sprožil tudi številne druge „-izme“, in kot je dejal nekdanji obrambni minister Srbije Dragan Šutanovac, „svoje in druge narode pahnil v črnino.“ 

Kaj lahko danes rečemo o tem? Edino, kar je nevarnejše od sto tisoč mrtvih in sto tisoč pregnanih z Balkana v preteklem obdobju, je to, da takšna ideologija še vedno obstaja in da do danes ni bila zatrta. Svet je pozdravil obsodbo Karadžića, od vzhoda do zahoda, medtem ko je ta obsodba naletela na zavrnitev s strani političnega vrha Srbije in političnih predstavnikov Republike Srbske, čeprav je bil celoten nekdanji vojaški in politični vrh tega entiteta v BiH kaznovan za genocid in druge zločine pred sodiščem ZN, nekateri od njih pa so celo priznali te zločine, kot Biljana Plavšić. Milorad Dodik je novinarjem v Banja Luki ob vsem zanikanju te obsodbe še dejal, da nikoli ne bo podprl zakona, ki bi prepovedal zanikanje zločinov.

Fašistična ideologija, ki jo zagovarjajo tako Dodik kot Vučić in Brnabić, živi v kontinuiteti že od druge svetovne vojne in Draže Mihajlovića, prekinjena je bila med Titovo Jugoslavijo, nato pa ponovno vzpostavljena in neprekinjena od sredine osemdesetih let s prihodom Miloševića, vse do danes, ko na nacionalizmu jahata tako Vučić kot Dodik. Torej, ne gre le za bolne posameznike, ki v določenem trenutku in prostoru sovražijo drugega in drugačnega, temveč za agresivno slepoto, ki skoraj štiri desetletja ogroža ta območja in vse narode, ki tam živijo.

Akademik Esad Duraković v članku „Versko nasilje ali moralna iznakaženost“ objavljenem na Patrii opozarja, da je svet že zakorakal v fazo verskih vojn in verskega terorizma. To postaja globalno. Na Bližnjem vzhodu – v bistvu stvari, čeprav na prvi pogled morda ne izgleda tako – potekajo verske vojne, ki v nekaterih pomembnih vidikih predstavljajo posodobljene replike križarskih vojn. Terorizem od Nice do Nove Zelandije je skrajno verski... Ali lahko rečemo, da se na mikro ravni v Bosni in Hercegovini od devetdesetih let do danes prav tako vodi vojna proti celemu narodu samo zato, ker so muslimani? 

Da bi bolje razumeli to tezo profesorja, razpakirajmo politična sporočila vodilnih srbskih politikov v regiji v zadnjih 30 letih. Najprej je Karadžić v govoru pred parlamentom Republike Bosne in Hercegovine 17. oktobra 1991. leta opozarjal, da bo muslimanski narod izginil. Med tem govorom je Karadžić dejal: „Ne mislite, da ne boste Bosno in Hercegovino pahnili v pekel, muslimanski narod pa morda v izginotje, ker se muslimanski narod ne more braniti, če bo tukaj vojna ...“ Nekaj let kasneje je današnji predsednik Srbije Aleksandar Vučić prav tako s poslanskih klopi, tokrat iz Parlamenta Srbije, grozil, da bodo za vsakega ubitga Srbina ubili 100 muslimanov: „Ubijte enega Srbina, mi bomo sto muslimanov, pa da vidimo, ali si bo mednarodna skupnost ali kdorkoli drug drznil udariti na srbske položaje, in ali se je tako mogoče obnašati s srbskim narodom.“ Vučić je to izrekel le dva tedna po genocidu v Srebrenici 11. julija 1995. leta, ko je mednarodna skupnost grozila, da bo zaradi teh zločinov bombardirala položaje srbske vojske. Isti retoriki je sledil tudi aktualni predsedujoči Predsedstva BiH Milorad Dodik. On je kot predsednik Republike Srbske leta 2010. leta izjavil, da mu „ne morejo soditi sodniki muslimani.“

Ali fašistična politika, od Karadžića preko Vučića pa vse do danes Dodika, ponuja kakšen argument za boj proti Bošnjakom, razen tega, da so pač muslimani. Če je to edini razlog za hujskanje enega naroda proti drugemu, potem ima profesor Duraković prav, ko govori o verskih vojnah, ki so toliko bolj nevarne, ker „njihov cilj ni le eliminirati Drugega, kot pripadnika druge vere, temveč je pravi, ‚vzvišeni‘ cilj eliminirati ga tako, da se njegova vera – z vso svojo občutljivostjo in posebnostmi – predstavi kot nekaj, kar je domnevno vredno največje ponižanja in razvrednotenja, na drugi strani pa – da se lastna vera predstavi v domnevni vzvišenosti, v superiornosti, ki kot taka ne sme trpeti ‚drugosti‘.“

Ostaja pa še en problem, ki ga je treba razvozlati, preden dokončno razglasimo dobo verskih vojn v Bosni in Hercegovini. Katero vero zastopajo Karadžić, Vučić in Dodik? Bog, na katerega se sklicuje Srbska pravoslavna cerkev, pravi – ne ubijaj! Cerkev nasprotuje splavu, torej ubijanju še nerojenega bitja, zato sta Karadžić in Vučić toliko bolj v težavah, ko pozivata k ubijanju otrok, ki jih je nekdo že rodil in vzgojil, ali jih je začel vzgajati.

Ali je in kako je mogoče zaustaviti to zlo usodo? V Bosni in Hercegovini je to mogoče le s pritiskom velikih sil, kot so Američani po drugi svetovni vojni pomagali k spravi med Nemčijo in Francijo. Ti državi sta danes utelešenje zrele družbe v Evropi. Nemce in Francoze iz blata so rešili pomoč Američanov in strah pred Sovjeti. Procesi v Bosni in Hercegovini ponovno gredo v napačno smer. Iz okolja, v katerem se vojne zločince poveličuje tudi po mednarodnih obsodbah, se lahko izcimi le novo krvoprolitje. V vsem tem ponovno konkretno, bolj ali manj, delujejo le Združene države Amerike. Iz Evropske unije, tako kot v devetdesetih, spet opazujemo obsodbe, izraze zaskrbljenosti in pozive k spravi. Nacionalisti se na takšna sporočila ne ozirajo. Razumejo le argumente sile. Če jim bo dovoljeno, bodo povzročili nove spopade.