Ali lahko narod proti bosansko-hercegovskim politikom: Zakaj molčimo o lastni bedi in poniževanju

Piše: Amra Varatanović

Mesece v šotorih pred zgradbo Vlade FBiH protestirajo demobilizirani in obespravljeni borci, toda v boju za svoje pravice in tisoče drugih soborcev (in njihovih družin) ostajajo osamljeni. Vse redkeje jih obiskujejo tudi državljani, v napovedi pa je tudi preselitev Vlade FBiH. Borci so sporočili: kam gre Vlada, gremo tudi mi. Za zdaj miruje Vlada, mirujejo tudi borci. Kot se vedno zgodi, so posamezniki poskušali izposlovati zase določene ugodnosti ter so pod krinko „pogajalcev“ dosegli dogovor z ministrom za borce Salkom Bukvarevićem in zapustili kamp. Tisti, ki so spregledali igro in niso pristali na prazne obljube ministra, so ostali pred Vlado. Borci tako pred Vlado kot tisti „pogajalci“ so še vedno na istem.

V prvih dneh je borce obiskal tudi premier Fadil Novalić s svetovalcem-general v pokoju Fikretom Prevljakom. In namesto da bi pokazali socialno občutljivost (če sploh vedo, kaj je), so gostje pred borce prišli avtoritativno in ultimativno. Mesece prenašajo ponižanje, spijo na tleh pred Vlado, mimo njih hodijo uradniki, kot da so nevidni, ob tem pa so jim sporočili, da so tudi brezposelni. Toda od tistih, ki množijo svoje funkcije, za poštene očitno ni prostora.  

Mnogi od teh borcev so svoja najboljša leta dali za obrambo BiH. Večina jih zdravstveno ni več sposobna za težka fizična dela, o psiho-socialnem stanju pa je odveč govoriti. Ni znano, koliko udeležencev pretekle vojne je zbolelo za PTSP-jem, koliko jih je sploh lahko nadaljevalo normalno življenje, vedoč, da nimajo niti osnovnega – službe, prenočišča in hrane. Ali ni tragedija te države, da 25 let po vojni imamo na stotine tistih, ki nimajo nobenih pravic, čeprav so se borili in krvaveli za to deželo.   

Pogosto smo nagnjeni k temu, da rečemo: Saj to niso naši problemi, niso edini ... In morda bi bila ta trditev pravilna, če ne bi imeli nakopičenih problemov. Nimamo vode, možnosti zdravljenja, služb, mladi odhajajo, cele družine. In ko bi morali kot narod jasno in glasno zahtevati svoje osnovne človekove pravice, smo popolnoma odpovedali. Kot je rekel spoštovani akademik Esad Duraković „končna odgovornost je pravzaprav na narodu, ki pristaja na lastno bedo in brezup, na poniževanje ...“

In ali res ni ponižujoče polniti kanistre za vodo v 21. stoletju, tekati od lekarne do lekarne po potrebna zdravila in drug medicinski material, ker ga ni v KCUS-u, pristajati na kakršno koli delo namesto tistega, za kar ste usposobljeni, gledati polne avtobuse mladih, ki odhajajo in se ne bodo več vrnili.

Kako še lahko prenašamo in molčimo o vsakodnevnih lažeh, s katerimi nam politiki polnijo glave. O kakšnih pozitivnih parametrih govorijo, zmanjšani brezposelnosti, naložbah, množičnem zaposlovanju. Ali vidijo, da tudi mesta postajajo vse bolj pusta. Komu bodo čez nekaj let „prodajali meglo“?

Namesto da bi sprejeli realnost in povedali, kako se spopasti s temi problemi, vse to spretno uporabljajo za medsebojne obračune in obtožbe.

Najboljši primer, kako smo kot družba zabredli, je upokojenska populacija. Približno 400.000 jih je, ne štejemo vojaških upokojencev, na samem robu revščine. V starosti so prisiljeni prodajati stanovanja ali sklepati zakonske zveze, da bi živeli od dveh pokojnin. Čeprav njihove upravičene zahteve za povišanje pokojnin niso bile sprejete, tisti, ki jih predstavljajo, večkrat odstopijo od stavke. Povišanje nekaterih pokojnin je šele v napovedi, a s sprejetjem zakona. Vse je na čakanju, tudi upokojenci. Pa kdo dočaka. Tudi tu so upokojenci manipulirani. Čeprav so pomembno volilno telo, je očitno, da te prednosti ne znajo ali nočejo izkoristiti.

Politična manipulacija v BiH in metode, ki jih uporabljajo politiki pri zavajanju lastnega naroda (vsi narodi BiH, op. a.), bi lahko služile kot osnova za strokovno literaturo.

Posebne oblike manipulacije državljanov so se začele že zdavnaj. Dirigirano izzivanje nestrpnosti, grožnje z novimi spopadi, socialna razslojenost, eksistencialna negotovost so obremenili bosansko-hercegovsko družbo. In namesto da bi se uprli, stopili na ulice, si ožgali prste na družbenih omrežjih in se šalili na lasten račun.

Toda ko nam bodo politiki prihodnje leto izstavili svoj račun, se ne bomo imeli več čemu smejati. Razen če ne spoznamo, da ni jutri, ampak že zdaj, čas, da se zbudimo in sporočimo: Dol, lažnivci. Čas je za narod.