Lahko Čović „sedi“ v dveh državah

Bosna in Hercegovina je čudo pravne gimnastike. Videli boste, česar drugje ne boste. Ves čas spregledujemo nekatere anomalije v tej družbi, kot da ne obstajajo.

Ena od njih je vsekakor dejstvo, da predsednik predsedstva ene države glasuje za zakonodajni organ druge države. Vendar, ne glede na pravno in moralno dilemo glede te situacije, je treba priznati, da je gospod voditelj dosleden pri izpolnjevanju državljanskih dolžnosti in domoljubnih obveznosti v vseh državah, kjer ima volilno pravico.

Torej, po logiki gospoda Dragana Čovića se hrvaštvo lahko prizna samo tistim ljudem, ki so katoliške veroizpovedi in ki so politično združeni in profilirani v vrstah HDZ-ja.

Pravi in nepravi Hrvati

O čem govorimo tukaj? Bog nam je dal razum in spomin, in sodobna tehnologija omogoča, da se trenutki iz zgodovine zabeležijo in dokumentirajo do potankosti. Spoštovani in nadvse cenjeni gospod Čović, ki je mimogrede tudi doktor znanosti, že osem let opozarja na SDP-jevo kokošje jajce, na Željka Komšića, ki ni „pravi“ Hrvat in kot tak ne more predstavljati Hrvatov v Bosni in Hercegovini.

Zdaj pa pridemo do tega, kako je gospod Dragan Čović konstanta – nase je prevzel križ pravičnega boja, da vse „krive“ Hrvate izžene s politične scene in postavi tiste „prave“. Ko se mu je ponudila priložnost, se je obračunal tudi z Zoranom Milanovićem, hrvaškim Željkom Komšićem.

Na koncu tudi Milanović ni „pravi“ Hrvat, kajti če bi bil, bi bil v HDZ-ju kot „vsi pošteni Hrvati“. Ali ima Dragan Čović težave z odpadniki od svete stranke ali na splošno s socialno demokracijo? Tudi meni je nesprejemljivo, da je nekdo Hrvat, pa ni HDZ-jev pionir ali vsaj nekakšen doglavnik v strukturah te nadvse razsvetljene stranke.

Čeprav cenim politično doslednost prvega med Hrvati Bosne in Hercegovine, nikakor ne pridem do uganke, zakaj sem na začetku tega besedila rekel, da obstaja pravna in moralna dilema glede te situacije.

Sprašujem se, ali je moralno, da ljudje, ki ne živijo na ozemlju Republike Hrvaške, odločajo o življenju in življenjskih pogojih tistih, ki tam živijo? Ni moralno, da se to dogaja, kajti dejstvo je, da je „sveta stranka“ dobila le tri mandate več od „krivih“ Hrvatov. Kar spet kaže, da je na ozemlju Republike Hrvaške veliko več „krivih“ kot „pravih“, ti slednji pa večinoma živijo v drugih državah.

Zdi se, da je breme vseh balkanskih držav, da je njihova dijaspora pravilna, tisti, ki v njih živijo, pa so bedaki in nevedneži. Želim verjeti, da bo to mojo dilemo odpravil Tomislav Karamarko, s pomočjo rasnih hipotez pokojnega profesorja Šime Đodana o „pravih“ Hrvatih, ki imajo kvadratne glave, nato pa vzeti pomišljaj in v dveh potezah razvrstiti prave od nepravih.

Kaznivo dejanje 

Moja dilema ima tudi pravno plat, vendar povezano z gospodom Čovićem, ker ne bi rad vstopal v ustavno pravo in vprašanje suverenosti ene države. Nesprejemljivo se mi zdi naslednje: Kako je mogoče, da pravna situacija, ki je bistvo kaznivega dejanja, ni obravnavana kot taka.

Nesporno je, da ima gospod Čović dvojno državljanstvo – Bosne in Hercegovine ter Republike Hrvaške, kajti če ne bi bilo tako, ali ne bi mogel biti predsednik Predsedstva Bosne in Hercegovine, ali ne bi mogel glasovati na parlamentarnih volitvah v Republiki Hrvaški. Toda zakaj je to bistvo kaznivega dejanja?

Pojasnimo: Kot predsednik Predsedstva Bosne in Hercegovine Čović pride v posest dokumentov in informacij, ki bi se lahko nanašale na Republiko Hrvaško in njene državljane, zlasti tistih informacij, ki so produkt dela Obveščevalno-varnostne agencije, ki so pogosto pridobljene s tajnimi metodami, bi se to v Republiki Hrvaški lahko štelo za kaznivo dejanje.

Če gospod Čović ne prijavi obstoj kaznivega dejanja pristojnim organom v Republiki Hrvaški, sam stori isto, ker obstaja državljanska obveznost prijave kaznivega dejanja. Vendar, če se gospod Čović odloči in prijavi takšno kaznivo dejanje, stori drugo kaznivo dejanje po Kazenskem zakoniku Bosne in Hercegovine – „razkritje uradne skrivnosti.“

S pravnega vidika se sprašujem, kako gospod Čović in tisti v podobnem položaju niso v zaporu?

To vprašanje postavljam glavnemu tožilcu Bosne in Hercegovine in predsednici Sodišča Bosne in Hercegovine.