Morda je Husref pretiraval, a politika, Vico in zveza ne razumeta drugačnega jezika!

Napisala: Amina Čorbo-Zećo

Nobena lekcija iz preteklosti v Bosni in Hercegovini ne velja bolj kot znana izjava 'Najprej so prišli' in provokativna pesem o okornosti in neodzivnosti nemških intelektualcev po prihodu nacistov na oblast ter politiki »čiščenja« posameznih družbenih skupin.

Bistvo tega je, da so skupino za skupino mislečih ljudi odpeljali, nihče pa se ni pritoževal, a na koncu, ko pridejo do vas, ni bilo več nikogar, ki bi se pritožil.

Tako se danes zagotovo počuti večina nogometnih navdušencev in spoštovalcev lika in dela legende Husrefa Musemića. Nikakor ne opravičujem njegovega vedenja, v katerem je, razburjen zaradi sodniških odločitev, psoval in čustveno reagiral, ne morem pa se otresti vtisa, da bi bila kazen manjša, če Musemić v izbruhu jeze ne bi omenil tudi Vice Zeljkovića.

Nečaka Milorada Dodika, nedotakljivega, politično nameščenega predsednika Nogometne zveze BiH.

Da bi bili povsem jasni, moram tukaj povedati, kako sistem deluje. Bilo je, zdaj že precej dolgo, leta 2020, ko je Patria objavila članek z naslovom 'Nogometna zveza BiH s kaznimi promovira fašizem in ustvarja nove zločince s tribun'.

Kolega Rasim Belko je takrat kritično govoril o blagih kaznih za klube, katerih navijači poveličujejo vojne zločince, in so dobili enake kazni kot klubi, katerih navijači vržejo petarde!? Takrat smo poskušali pojasniti, da kazni nekaj tisoč KM in prepoved obiska ene tribune nista dovolj, ampak sta sramotni in žalita inteligenco.

Sodišče v Mostarju je mojo medijsko hišo in avtorja obsodilo na 10.000 KM (kazen smo redno spoštovali). Predstavljajte si, sodišče kaznuje za vrednostni sod avtorja. Zadeva je na Ustavnem sodišču BiH, naš boj se ne bo ustavil! Šli bomo do Strasbourga, ker nismo molčali, in ne bomo molčali niti danes, ko se Musemić sooča s kaznijo, kot da bi se fizično obračunal s sodnikom, še posebej, ker so se že pojavile informacije o kršitvi pravilnika, saj niso bili zbrani izjavi vseh akterjev!

A kaj je danes pomembno naučiti?

Da se od leta 2020 ni nič spremenilo. Naša Nogometna zveza BiH se pri kaznovanju vodi nekimi čudnimi motivi in ​​mi tapkamo v temi.

Tako se tistim, ki se poklonijo žrtvam genocida, in tistim, ki genocid zanikajo, izrekajo enake kazni.

Tistim, ki izpostavljajo simbole obsojenih paradržav, se izreka enaka kazen nekaj tisoč KM, klubom, katerih navijači izpostavijo zastavo Armije RBiH, edine mednarodno priznane vojske med agresijo na BiH, pa se odvzamejo točke in rezultat se odloči za zeleno mizo.

Na koncu ostanejo ljudje brez eksistence. A pomembneje od vsega je razumeti, da ne obstaja področje življenja, ki bi vzbudilo toliko strasti kot odnos med političnimi akterji in nogometom na eni ter državljani in navijači na drugi strani.

Ker, čeprav nismo Južna Amerika, je tudi pri nas šport že zdavnaj segment političnega vpliva in prelamljanja različnih vprašanj, celo, upam si trditi, do vprašanja obstoja države.

Na vrhu našega nogometa so parlamentarci, pozicionirani in nepozicionirani strankarski funkcionarji, tisti, ki so z žogo znali vse, pa so daleč od nogometnih igrišč in le navadni komentatorji, kako je stanje slabo.

Zato se pri nas že pred začetkom prvenstva ve, kakšen je razpored prvih štirih in zadnjih štirih ekip. Torej, prvak, klubi, ki se bodo uvrstili v Evropo, in tisti, ki gredo v nižji rang, so znani, še preden žreb določi razpored. In to ve tudi Husref Musemić, in to, čemur je priča na igriščih Bosne in Hercegovine, je nujno moralo zanetiti kratek fitilj Musemića, ki kot legenda ne more gledati, kako sodniki krojijo rezultate.

Kot tudi uprava FK Sarajevo lani ni mogla gledati, zato je prekinila tekmo proti Borcu. Kot so se tudi številni drugi klubi pritoževali, da so bili oropani, a očitno za razliko od Musemića nihče ni imel poguma, da bi ciljal na pravega krivca – Vicu Zeljkovića.

A Zeljković, zahvaljujoč ustroju Zveze in tistim, ki tam sedijo, mirno končuje delo ubijanja bh. nogometa, tako reprezentančnega kot klubske.

Šport je v Bosni in Hercegovini postal sredstvo za širjenje nacionalizma in ksenofobije.

Takšni dogodki lahko eskalirajo v nasilje, tako na tribunah kot izven njih, kar lahko ima širše politične in družbene posledice. Pričamo temu v Mostarju, kjer Čović zagrozi z »nemiri na jugu«, nato pa mesece kasneje sledi vrsta fizičnih obračunov navijaških skupin.

Šport in politika sta neločljivo povezana na veliko različnih načinov. Medtem ko je šport lahko sredstvo za promocijo miru in mednarodnega razumevanja, je lahko tudi prizorišče političnih spopadov in izražanja družbenih nezadovoljstev. To ve Dodik, ve tudi Vico, vedo pa tudi tisti, od katerih se pričakuje reakcija – probosanski, bošnjaški antitalenti v upravi Zveze in kdo ve še v kakšnih komisijah, ki molčijo.

To ve tudi Husref, a ne more molčati, ker vse, kar pošteno gradi na temeljih spretnosti in znanja, mu ukradejo zaradi korumpiranega sistema sodnikov, disciplinskih organov, Izvršnega odbora in predsednika Vice Zeljkovića.

Zato Husrefu hvala, ker vsak, ki dvigne glas proti pošasti, ki je napadla najpomembnejšo postransko stvar, je nekakšna injekcija za poskus reševanja bh. nogometa.