Mostarske varnosti: Legalizirano nasilje s politično podporo

Za NAP piše: Alija Behram, novinar in publicist

Vse te uglajene, urejene, napadno glasne in sladke izjave o „evropskem Mostarju“, o „primeru harmonije“ v edinem resnično multietničnem mestu v BiH, o potencialni kroni „evropske prestolnice“, ki naj bi kot nebeški dar kmalu potrkala na vrata Mostarja (a je prebivalci mesta na Neretvi seveda nikoli niso dočakali), so v zadnjih dneh in tednih padale kot domine v središču Hercegovine, ustvarjene in potisnjene z vrsto neprijetnih dogodkov, zaradi katerih so se mnogi Mostarji sramovali in bili presenečeni, burno reagirali in iskali pravico, večina pa je z nelagodjem, godrnjanjem in gnusom obrnila glavo. Bodimo iskreni do konca; ni bilo malo tistih ob Neretvi, ki so v vrsti nevarnih, agresivnih in necivilizacijskih dogodkov, ob grozečih sporočilih, ki so se slišala v mestu in bližnji okolici, prepoznali celo odprte grožnje miru in varnosti.

Vrsta naštetih hvalnic „o uglajenem, evropskem Mostarju“, skrojena v zadnjih mesecih in letih v političnih kuhinjah in centralah vodilnih strank in partij tako v Mostarju kot v Sarajevu – ki od vojne kroji usodo mostarskega političnega krajine, se je razblinila kot milni mehurček pred travmatičnimi dogodki, ki so nedvomno pokazali, da je Mostar pravzaprav kraj nikoli doseženega miru in spokojnosti, nikoli odgovorjenih ali pojasnjenih travmatičnih vprašanj, poleg tega pa še kraj nikoli preseženih delitev in hudobne želje po etnični homogenizaciji in, predvsem, agresivni dominaciji. Toda, kaj je tisto, kar je v zadnjem času Mostarce tako obnorelo, vznemirilo in jih spravilo v dvom?

Da je pravzaprav legalizirano nasilje postalo način življenja v Mostarju, je potrdil kaotičen in skoraj poguben dogodek v torek, 24. marca letos na vhodu v mesto (naselje Potoci), ko je skupina maskiranih napadalcev na najbolj prometni regionalni magistralni cesti M17, pred desetimi nemimi, šokiranimi potniki-pričami, blokirala ves promet – prestregla in nato brutalno napadla z macolami voznika osebnega avtomobila. Po videoposnetku, ki ga je na srečo posnel eden od potnikov-prič in ga takoj delil preko družbenih omrežij, je najmanj pet oseb z belimi fantomkami na glavah, oboroženih z macolami, metodično, sadistično in hladnokrvno, sredi magistralne ceste in pred stotinami osuplih prič, hladnokrvno in sistematično razbijalo avtomobil, da bi nato z macolami napadli tudi voznika. Med tem neobzirnim napadom so bila uporabljena tudi pirotehnična sredstva, nakar je bilo vozilo zažgano. Težko je zdaj pojasniti, kako je voznik sploh ohranil živo glavo, saj je iz tega monstruoznega in vsekakor pogubnega dejanja izstopil s hudimi poškodbami glave in telesa. V policijskih in medijskih poročilih je bil napad najpogosteje imenovan kot „huda incident“ ali „brutalni napad“, medtem ko se – glede na vse, kar sem videl in slišal, lahko mirne duše strinjam z redkimi komentarji, ki so ta dogodek označili – nikakor drugače, kot klasičen teroristični napad in poskus umora iz sovraštva.

Policija je kasneje sporočila, da je identificirala enega od napadalcev, ki je bil že znan organom pregona, medtem ko se za ostalimi še išče. Javnost je te prve ugotovitve preiskave pozdravila v pričakovanju, da bo primer uspešno preiskana in privedena do konca, storilci vandalizma pa pravosodno procesuirani. V javnosti se je lahko slišala različica, da naj bi šlo za „neporavnane račune“ lokalnih navijaških skupin. Če je definicija vsaj malo točna, potem se mora Mostar dobro zamisliti, ali niso navijaške čarke in dosedanji številni spopadi zamerjenih skupin zdaj dosegli najnevarnejšo točko, ko se lahko pričakuje, da bodo padle tudi mrtve glave. Le dan kasneje, ko je mesto bruhalo o primeru terorizma in poskusa umora na magistralni cesti v mostarskih Potokih, je videoposnetek s kamere v dragstoru (naselje Zalik) pričal o pogumnem dejanju prodajalke, ki se je z golimi rokami vrgla na maskiranega roparja, ki je z grožnjo avtomatske puške nameraval oropati trgovino. Kakor prizori iz hollywoodskih filmskih kosov, se je prodajalka – tvegajoč življenje, dobesedno pogumno borila z napadalcem in kljub rafalom iz njegovega avtomata in desetinam udarcev, ki jih je prejela po glavi in telesu, na koncu dvignila kot zmagovalka, medtem ko je ropar brezglavo pobegnil.

Dva opisana primera, mi je teh dneh potrdilo na desetine Mostarcev, s katerimi sem o tem podrobno govoril, si zaslužila, v najmanjšo mero – nujno zasedanje mestnega sveta, kantonalne oblasti, policije in pravosodja na temo varnosti v Mostarju in regiji. Še posebej zato, ker gre za le najbolj radikalne primere v vrsti skoraj identičnih primerov, ki jih mediji v zadnjih tednih in mesecih beležijo na relaciji Mostar – Stolac – Čapljina. In ker resen krog občanov, pa tudi državljani Stoca in Čapljine, odprto kaže, da gre tu za skoraj legalizirano nasilje, na katerega se navajamo in ki se doživlja in razume kot način življenja skozi vsa dolga povojna leta. Pred dnevi, na javni seji mostarske podružnice Foruma Neretva (Kroga 99 Sarajevo) o varnostni situaciji v Hercegovini, je bilo sklenjeno, da je „varnostno stanje v Hercegovini takšno, da lahko vsak dan uide nadzoru.“

„To vpliva tudi na varnost državljanov, pa tudi na gospodarsko okolje. Organizirani kriminal, sistemska korupcija znotraj varnostnih agencij in številni nerešeni umori predstavljajo ključne ovire stabilnosti Hercegovine, medtem ko pravosodni organi ostajajo pod nadzorom političnih oligarhij“ – meni strokovnjak za področje varnosti Semir Šarić.

- V debati je bilo opozorjeno na vplive struktur centrov moči, določenih politik in kriminalnih struktur, pa tudi na vpliv hibridnih dejavnosti obveščevalnih služb iz regije. Že vrsto let poteka nevaren trend manipulacij z navijaškimi skupinami. Neredi na ulicah Mostarja, katerih v zadnjih mesecih in letih ni manjkalo, so pogosto projektirano orodje. Aktivira se v trenutkih, ko v javnost pridejo informacije o velikih korupcijskih aferah ali ko je treba izvesti pritisk na politične nasprotnike. S tem se Mostar drži v stalnem stanju pripravljenosti in strahu, kar na koncu onemogoča normalizacijo odnosov in integracijo mesta – meni Šarić.

Udeleženci debate so bili skoraj soglasni, da je trenutna varnostna situacija v HNK v stanju „kontinuirane paralize“ (Edin Batlak). Navedeno je bilo, da se že vrsto let ovira „imenovanje neodvisnih policijskih organov in komisarjev, kar ustvarja pravni vakuum, v katerem nihče ne nosi odgovornosti“. Takšno stanje ni plod lenobe in neodgovornosti administracije, temveč zavestna strateška izbira političnih elit, ki ne želijo neodvisnega policijskega aparata. Kritika je bila usmerjena tudi proti centrom, ki se pokrivajo z „lažnim patriotizmom“, saj se nacionalni interesi najpogosteje uporabljajo kot paravan, za katerim se skriva najobičajnejši kriminal. „Medtem ko nas prepričujejo, da se borijo za nacionalne pravice, se za kulisami z običajnimi „rodijakovskimi posli“ delijo viri, koncesije in izvaja nadzor nad črnim trgom“ – je eden od zaključkov varnostne seje.

Ni malo tistih v Mostarju, ki z argumenti trdijo, da neprijetni dogodki celo imajo senco pokroviteljstva, medtem ko je povsem umesten tudi pripomba, da ima nasilje v Mostarju vseh teh 35 let, pa tudi danes, operativno zaščito politike. Kako drugače razlagati porazno dejstvo, da se je po podpisu Washingtonskega sporazuma (iz marca 1994. leta) v zahodnem delu mesta Mostarja in bližnji okolici zgodilo 29 umorov Bošnjakov in Hrvatov, ki nikoli niso bili razjasnjeni niti procesuirani. Vsi ti travmatični dogodki so se zgodili v času med letoma 1994 in 2003, in kljub nezaslišanemu zanimanju domačih in tujih medijev tistega časa, da se stvari z umori razjasnijo, so vladajoče politike v sodelovanju s policijskimi preiskovalnimi in pravosodnimi organi uspele le, da so čez celo vrsto najbolj tragičnih dogodkov v Mostarju in regiji spustile tančico pozabe. To ni več niti novica niti tema, o kateri bi se glasno govorilo. Vse je po volji politike potisnjeno na rob. Toda, kaj danes reči najbližjim, ki – dokler bodo živi, ne bodo odstopili od tega, da izvedo, kdo, zakaj in kako je sploh bilo mogoče – nekaznovano, umoril naše sopremljevalce: Mensura Škaljića, Zejno in Jusufa Piragića, Asima Mustafića, Edina Kasumačića, Seada Kadića, Malika Alajbegovića, Esada Đulimana, Ambrudina Suhonjića, Seyeda Huseina Nevaba, Vahido Hadžiomanović, Zulejho Šiširak, Šefika Sulejmanovića, Jadranko in Jasminko Bilopavlović, Željka Ljubića, Alana Muštovića, Jasminko Đukić, Rukijo Bejtović, Adema Muminagića, Mustafo Pajevića, Cvijeto Raguž, Smaila Hrnjičića, Blaška Knezovića, Emino Ćatić, Huseina Đelilovića...

Ali je treba tej mračni sliki sploh dodajati nikoli razjasnjen primer dveh množičnih grobišč na mestnih odlagališčih odpadkov Uborak in v Sutini – na severnih vstopih v Mostar, kjer je med srbsko-črnogorsko okupacijo Mostarja bilo mučno ubitih 114 civilistov – Bošnjakov in Hrvatov Mostarja. Tega 13. junija 1992. leta so jih iz hiš, stanovanj in javnega zaklonišča nasilno odpeljali pripadniki srbskih paravojaških formacij in s pomočjo sil bivše Jugoslovanske armade mučno likvidirali na omenjenih moriščih. Samo zaradi zlih okoliščin, bega v zori iz zaklonišča v Zaliku, se je podpisnik teh vrstic izognil gotovi eksekuciji s svojimi bivšimi sosedi.

Skoraj tri leta in pol kasneje, do medijev pride le neprepričljivo pravosodno pojasnilo iz Sarajeva, da „premikov, ki jih je v tem primeru naredilo tožilstvo BiH, ni dovolj za vložitev obtožnice...“ „Občutki so vedno težki, ni lahko toliko let čakati na pravico“ – mi pravi Adnin Hasić, ki je junija 1992. kot 11-letni deček na moriščih Uborka in Sutine izgubil tako mamo kot očeta. Ubiti so bili – brez razloga, za nič, samo zato, ker so imeli drugačna imena in priimke! – pravi razočarani sogovornik. Svojci pobitih civilistov bolj ali manj vedo, kdo so (in kje so) morilci z Uborka in Sutine. Toda, čakajoč kakršnokoli pravosodno zadovoljitev za najhujši neprocesuirani vojni zločin v Mostarju in BiH, se soočajo z grenkim spoznanjem, da je nekatere morilce namesto zemeljske pravice doletela naravna smrt. Kaj reči potem za skoraj dvesto mostarskih družin, ki so med vojnami devetdesetih letih izgubile koga od svojih najdražjih. Njihova imena se že tri desetletja in nekaj več let po vojni v žalostnih in tragičnih statistikah vodijo kot – pogrešane osebe. O teh številkah in tragičnih usodah Mostarcev vseh narodnosti traja veliko, skoraj zarotniško molčanje. Pisal sem že, da je bilo obljub, da se bodo bolj temeljito preiskale jame na zahodnih obrobjih Mostarja, kjer so za časa vojne našli kosti nekaj deset likvidiranih civilistov in vojakov. Poslušal sem tudi obljube nekaterih voditeljev, da se bo „če bo potrebno, angažirala celo državna vojska, da bi razminirala nekatere jame, kjer pod naloženimi kupi betona, da bi se prikrili vojne zločini, zelo verjetno še vedno nahajajo okostja pobitih Mostarcev.“ Toda, nič od tega! Celo, če bi se v kakšnih priložnostnih okoliščinah nujno omenile posledice vojne, pričam, da sem kot novinar v številnih priložnostih čutil nelagodje, celo ostro reagiral, zakaj se pobitih in pogrešanih z morišč okoli Mostarja najraje sploh ne omenja. Bralec teh vrstic bo upravičeno postavil vprašanje, kaj počne in kaj je v zvezi s tem storila kantonalna policija, kakšno vlogo so imela tožilstva in pravosodje. To so pravzaprav prava vprašanja, toda – razen častnih izjem, jih ne postavlja več niti medijska javnost, niti niso zainteresirane politične stranke. Vprašanja te vrste so dobesedno ugasnila, najverjetneje s politično poravnavo.

Mostar in številni njegovi sopremljevalci še vedno živijo obremenjeni z neozdravljenimi vojnimi in povojnimi travmami, bolečimi nepravičnostmi in številnimi, težkimi in nikoli odgovorenimi vprašanji. Pod takšnim pritiskom, v atmosferi naraščajočega nezaupanja in narušene varnosti, nepripravljeni na resno soočenje s preteklostjo in zamerjenimi politikami, ki – v odsotnosti iskrenega dialoga povsem diametralno razmišljajo tako o mestu kot o perspektivah države, v kateri živijo, se Mostarji počasi, a neizogibno soočajo z dejstvom, kako živijo v dobesedno razdeljenem mestu. Resnica je, da je bil Mostar formalno nevoljno združen, toda to se nanaša predvsem na mestne organe in službe oblasti, ter številne dejavnosti, ki se financirajo iz skupne mestne blagajne. Ni torej malo tistih, ki svobodno hodijo z ene strani mesta na drugo, se srečujejo, pogovarjajo in živijo s spoštovanjem s svojimi sosedi, ne dovolijoč, da bi karkoli porušilo prejšnjo harmonijo in sosedstvo, ki so ga gradili desetletja. Za takšne je bil Mostar in je ostal eno samo mesto. Toda, srečujem resne ljudi, ki mi trdijo, da večina Mostarcev gre na drugo stran le, ko morajo zaradi kakšne obveznosti – bodisi na policijo, zdravstveno in pokojninsko zavarovalnico, v nakupovanje, ali pa samo kljub sebi in drugim vztrajno delajo svoje mostarske kroge, da bi zajeli mestnega zraka in da bi jih minila želja. Toda, ko pride do incidentov, kot je bil tisti v Potokih, se sprehodi praviloma prekinijo ali pa se omejijo na skrajno nujne.

Z najresnejšo nelagodnostjo se teh dneh v Mostarju doživljajo tudi vztrajna prizadevanja, da bi – kot bi to rekel Dragan Čović (HDZ), v Mostarju in Hercegovini „dokončali začeto“. Temu cilju naj bi, domnevno, prispevala škandalozna zagrebška konferenca z naslovom „BiH: Neuspešna država in nujnost tretjega hrvaškega entiteta“. Poleg tega, da smo slišali stare, grenke in izrabljene triade o „ogroženosti Hrvatov“, ter kako bi BiH, eto – celo postala uspešna država, če bi se v njeno strukturo vgradil tretji – hrvaški entitet, je razgalila do kosti vlogo državnega vrha Hrvaške in HDZ-ja BiH, ki odprto in brez rokavic spodbuja takšen cilj. Poleg tega, da so „evropske sosede“ Bosni in Hercegovini udarile zvonko klofuto, jo celo razglasile za „propadlo državo“, so organizatorji tega škandaloznega, rigidnega desničarskega shoda, okrepljeni z ameriškimi radikali z roba tamkajšnje družbe in dobro plačanimi svetovnimi lobisti, ponudili tudi novo teritorialno rekonstrukcijo Bosne in Hercegovine, kot tudi memorandum o tako imenovanem „hrvaškem entitetu“. Kakšen bo odgovor uradnega Sarajeva in vseh, ki jim je država BiH pri srcu na ta sramoten korak Hrvaške, ostaja, da se vidi. Le priča smo novemu zaostrovanju in destabilizaciji že tako občutljivih političnih odnosov v regiji.