MOSTARI – Bosanska dijaspora v Tunisu

Daljnega leta 1887. je dvaindvajset družin iz Mostarja, rešujoč golo življenje, prek črnogorske luke Bar zapustilo svojo deželo. Ti ljudje so prispeli v Tunis in tam ustanovili prvo bošnjaško kolonijo, ki v tej državi obstaja še danes.

Ob pogovoru s svojim prijateljem Hafedhom Hamzom, Tunizijcem iz Metline, sem dobil informacijo, da v tem mestu obstaja celotna četrt, v kateri živijo davni priseljenci iz Mostarja, „Mostari“, kot jih je poimenoval. To informacijo sem sprejel sumničavo, sprašujoč se, kako je to mogoče, dokler nisem stopil v stik s Hamdijem Zaghbijem. Tudi on mi je potrdil to informacijo, predstavil se je kot potomec klana Mostari in mi obljubil, da me bo seznanil s svojo babico Fatimo, ki bi mi lahko posredovala informacije o tem davnem eksodusu in tej nenavadni usodi beguncev iz Mostarja.

Odšli smo zelo davno

Babica Fatima je bila starka v poznih osemdesetih letih. Njeno psihofizično stanje je bilo odlično. Govorila je povsem tekoče in razločno arabsko, z vrivanji francoščine in bosanščine, medtem ko je njen vnuk Hamdi v tej nenavadni komunikaciji poslušno služil kot prevajalec v angleščino.

Iz zgodbe te ženske sem izvedel, da je ona najmlajša in edina živa hčerka svojega očeta Latifa, ki je bil dojenček, ko je s svojim dedom Sakibom prišel v Tunis.

Zaradi varnosti so morali zapustiti Bosno leto pred padcem pod avstro-ogrsko oblast, saj so jim duhovniki drugih veroizpovedi grozili, da jih bodo vse pobili, ko se bo končala turška oblast. Pot iz Bosne je bila zelo naporna, saj so morali iti v „tretjo“ regijo, kot je imenovala črnogorsko luko Bar. Tam so dali veliko denarja, misleč, da bodo prišli do Turčije, a so poigri usode končali v Tunisu. Ko so videli, da so bili prevarani, so iskali način, da se takoj vrnejo bodisi v Bosno ali pa nadaljujejo pot v Turčijo, vendar je njihove zahteve takratni vezir te regije odločno zavračal, jim dajal najboljše parcele za gradnjo hiš in za kmetijstvo, s čimer je zagotovil njihov ostanek v Tunisu.

Zavrnili angleške dukate

Iz nadaljnje zgodbe babice Fatime, ki je podobna razburljivemu filmskemu scenariju, se je izvedelo, da je kmalu zatem nastala tudi četrt – mahala, v kateri so izključno živeli ljudje iz Mostarja. Ta četrt je štela približno dvajset hiš in v njej se je takrat govorilo izključno bosansko. Ljudje so tudi takrat in še dolgo zatem svoj jezik imenovali bosanski. V času prve svetovne vojne niso hoteli iti v Turčijo, ko je velika angleška ladja iskala vojake, da bi se na njihovi strani borili v znameniti in krvavi bitki pri Galipolju.

Ponujali so jim gore dukatov, samo da bi se pridružili Angležem. Nasprotno pa so Mostarci sredi tridesetih let prostovoljno šli pomagat silam Omarja Mukhtarja v Libijo, v boj proti fašistični Italiji. Nana Fatima je prav tako pripovedovala, da je v vasi obstajal običaj medsebojnega povezovanja družin, torej da so se ljudje iz prve generacije poročali z dekleti iz iste četrti. S tem so Mostarci mrzlično poskušali ohraniti bosanski jezik.

Ta običaj se je spremenil prav, ko se je ona rodila, saj so Arabci začeli „krasti“ dekleta iz mostarske četrti, ker so bile znane po svoji lepoti.

- Tako me je eden ukradel – se je spominjala babica Fatima.

V Mostar so prišli samo enkrat

Proti koncu tega dolgega pogovora je babica Fatima omenila, da so prijatelji njenega očeta iz četrti Mostari oblikovali delegacijo, ki je uspela oditi v njihov ljubljeni mesto. To se je zgodilo po smrti takratnega vezirja Metlina, ki jih je s svojimi dobrimi deli vezal na Tunis. Ko so ljudje končno leta 1903 prispeli v Mostar, so se vrnili obupani nad tem, kar so videli. Svoje Mostarce v Metlinu so obvestili, da je situacija v Bosni zelo slaba in da naj pozabijo na vrnitev v svojo Bosno. Množični umori Bošnjakov so se dogajali na poteh, komite pa so vdirale tudi v mesta in domove.

Ljudje v četrti so bili žalostni zaradi skoraj porušenih velikih sanj o vrnitvi. Takrat so iz Mostarja prinesli tudi spominke, ki se še danes skrbno hranijo v eni hiši v četrti. Ta hiša je njihov muzej, v katerega so se dodala zapuščina tudi drugih narodov, ki so med Osmanskim cesarstvom prišli v to mesto, predvsem Grkov in Albancev.

Vnuk davno izseljenih Mostarcev, Hamdi, mi je priznal, da v srcu nosi veliko željo, da bi obiskal korenine svojega pradedka, čeprav zase trdi, da je Arabec – Tunizijec. Samo iz zgodb svojih staršev je navdušen nad Mostarjem in upa, da bo kmalu imel priložnost, da ga obišče in se prepriča o tej davni in neprehodni ljubezni, ki traja že skoraj 130 let. 

(Piše: Muhamed Kovačević)