Moskovska politična liturgija: Kaj bo Čović obljubil Rusom, da bi mu dostavili volilni zakon

Piše: Rasim Belko

---

Dragan Čović, predsednik doma narodov državnega parlamenta, vodja Hrvaške demokratske stranke in nevladne organizacije HNS potuje v Rusijo. 

Po načelu ne gre hrib Muhamedu, gre Mohamed h hribu, Čović gre k Rusom, ker mu primanjkuje ruskega vpliva v Bosni in Hercegovini, še posebej v Federaciji. 

Ni prvič, da hrvaški politik iz BiH ali njene soseščine gre v Moskvo, da bi prosil za rusko politično moč, da bi se vključila v notranje procese BiH. 

Čović je ostal brez tiskovnega predstavnika ustaškega pogleda na državo, Kolinde Grabar Kitarović, zato je prisiljen sam iti in prositi. Prva stvar, ki sem si jo zastavil, ko sem slišal za pohod na Moskvo vodje HDZ-ja, je bila, kaj ima "promotor evropskih vrednot" iskati v državi, s katero se EU nikakor ne ujema. 

Pomislil sem celo, da je nekdo od komisarjev evropskih organizacij prosil Čovića, naj gre pogledat, kakšne so možnosti, da bi Rusija začela proces pristopa. Toda zakaj bi nekdo iz EU takšno nalogo zaupal Čoviću, privržencu zločinskih hunt in promotorju demokracije po načelu etničnega čiščenja. 

Potem sem se spomnil legitimnosti in legalnosti. Spomnil sem se Željka Komšića in tistih žalostnih obrazov v prestolnici bosanskih Hrvatov. Spomnil sem se, kako je izgledal obraz Dragana Čovića, ko je izpadel iz predsedstva BiH. 

Čeprav je že prej gojil zgodbo o ogroženosti hrvaškega ljudstva v BiH, je od te noči šel hazardersko – vse ali nič. Do danes, predvsem zaradi mednarodne skupnosti in kakšnega treznega politika BiH, Čović ni dobil ničesar. Toda gospodar življenja na zahodu Hercegovine se zaveda, da bo brez VOLILNEGA ZAKONA ostal le politični mrtvec in nevladni aktivist s prefiksom UZP. 

Zato Čović potrebuje Ruse in njihovo protibosansko politiko. 

Zavedajoč se, da je izgubil podporo v večini zahodnih ambasad, da mu zaradi Komšića Bakir ne sme popustiti, Čović sledi stopinjam svojega prijatelja Dodika. 

Obrnitev Čovića na vzhod je že skoraj znana stvar. To ga je verjetno naučila nekdanja predsednica rezervne domovine. 

Vodja HDZ-ja je zdaj večji ruski igralec v BiH kot Milorad Dodik. Zato je trenutno za to državo nevarnejši od celotne politike iz Republike Srbske.
Takšen in drugačen Čović je zagovarjal oblikovanje sveta ministrov, ne glede na to, ali bo kakšen takšen dokument odšel v sedež Nata. Včasih pa je bil "velik promotor in zagovornik" in se je prisegal na pot v Nato. 

Danes Nato ni več prednostna naloga. V boju za politični kisik se bo Dragan Čović sklenil pakt celo s hudičem. 

Sporočilo, da "Federaciji BiH še posebej primanjkuje ruskega vpliva", ni najbolj nevarno sporočilo iz intervjuja Čovića za "Rossijskaja gazeta". Nevarno je, vendar veliko bolj nevarne so dejstva, da Čović poziva k okrepljenemu parlamentarnemu sodelovanju BiH z Rusijo. 

Tako rekoč, Čović kopira srbskega predsednika, ki utrujeno teče z enega konca na drugega tehtnice, ki uravnava odnose med vzhodom in zahodom. Bistvena razlika je, da Čović zagotovo nima soglasja parlamenta Bosne in Hercegovine za razvoj odnosov z Rusi. 

Vendar pa vodja HDZ-ja ne misli le na sodelovanje parlamentov. Že dolgo časa je zagovornik ruskih finančnih interesov v Bosni in Hercegovini. Njegovi strankarski vojaki so se celo trudili privabiti Ruse v Aluminij. 

Posebna in najbolj zanimiva točka dragega potovanja Dragana Čovića v Moskvo je srečanje s predsednico sveta federacije zvezne skupščine Ruske federacije Valentino Matvijenko. 

"Zavzemamo se, da BiH prepusti odločanje entitetam in za reformo pravosodja BiH," je sporočila Matvijenko med obiskom BiH in pojasnila v središču Sarajeva, da se je v BiH "dogajala državljanska vojna". 

To je bilo 23. aprila, dan kasneje pa je Matvijenko na srečanju z Dodikom sporočila, da je Rusija proti poti Bosne in Hercegovine v Nato. In to ji ni bilo dovolj, zato je brez povoda obsodila približevanje Črne gore Natu.

Zaradi vsega navedenega je pot Dragana Čovića izjemno nevarna za Bosno in Hercegovino, njeno varnost in prihodnost. 

Popolnoma razumno je pričakovati, da bodo ruski politiki, s katerimi se bo Čović srečal, podprli vse, kar bo zahteval. To je zagotovljeno in znano že pred njegovim odhodom. 

Tisto, kar je neznano in zato bolj nevarno, je CENA, ki jo je Čović pripravljen plačati, da bi dobil hrvaški volilni entitet in si ter svojemu krogu zagotovil dosmrtno oblast. Ta Čović tudi do zdaj ni bil kakšen velik borec za BiH, vendar je povsem jasno, da bo po moskovski politični liturgiji pripravljen na še slabše.