Ali so lahko umetniki strahopetci?

Bosna in Hercegovina nikoli ni imela toliko konceptualnih in resorjevih umetnikov, razumljenih in napačno razumljenih pesnikov, neodvisnih in poklicnih novinarjev, kritikov in komentatorjev. Preprosto ni družbenega pojava, ki v 24 urah ne bi bil podvržen analizi, obrnjen na glavo, pogledan iz vseh pozicij, javnost v trenutku dobi vpogled v diagnozo, prognozo in terapijo za vsak problem.

To stanje v Bosni in Hercegovini se lahko primerja z Ivančićevo opazko množičnega pojava narodnih herojev na Hrvaškem, ki jo je ta novinar poimenoval inflacija besede ‘heroj’, v političnem in medijskem polju tako prisotna, da se ustvari vtis, da bi v doglednem času število narodnih herojev na Hrvaškem lahko bilo izenačeno s številom prebivalcev.

Če je tako, potem je neverjetno, da je književnica Martina Mlinarević Sopta ostala osamljena v javnem prostoru Bosne in Hercegovine, ko je zaradi fašističnih napadov in javnih pozivov na linč morala odpovedati promocijo njene avtobiografske knjige ‘Huzur’, ki naj bi potekala na festivalu Evergreen v Čitluku ta mesec.

Torej, ni presenetljivo, da se je književnica zaradi njenih kritik nacionalizmov in primitivizmov v Bosni in Hercegovini znašla na udaru zadnjega ološa iz brloga desnice, predvsem HDZ-jevega – čeprav njena knjiga ‘Huzur’ sploh ne govori o politiki, ampak o raku na dojki, ki ga je književnica premagala – ampak je zelo zaskrbljujoče to, da je s fašističnim vzklikom na Martino splahnila podpora književnici tako s strani organizatorjev festivala kot s strani Martininih kolegov. Podprlo jo je le nekaj prijateljev: novinar Dragan Bursać se je odzval s kolumno “Martina, junakinja polna milosti”, harango je kritiziral tudi Srđan Puhalo, glasbenik Damir Urban je Martini podaril pesem, za novinarja Vojislava Mazzocca pa ‘Ni oprosta za gnilo, ki se je spravila na Martino Mlinarević Soptu’. Režiser Dino Mustafić je zapisal, da je napad na Martino ‘nevaren korak ideološke cenzure, s katerim se poskuša pokoriti in izobčiti umetnico, čigar politični in etični stališči ne ustrezata čaršijski večini’.

Ne glede na to, ali je komu všeč Martinina literatura, ali podpira njen laježe jezik, družbo, s katero se druži in jo srečuje v mestu, je neverjetno, da se je reakcija zmanjšala le na nekaj novinarjev, enega režiserja in enega glasbenika, dve ali tri mednarodne organizacije s sedežem v Sarajevu in nikogar iz sveta književnosti. Je manjšina tokrat premagala večino, ali je večina le dobro ovit odmev manjšine? In zakaj se upor vedno začne in konča pri reakciji istih ljudi? Kako to, da se vsaj kdo od silnih umetnikov, ki gredo skozi dvajset dni Čitlskega festivala, ni potrudil poistovetiti z Martino in odpovedati lastni nastop? Zakaj, recimo, pri obrambi Martine niso razumeli kot obrambo lastne svobode izražanja? Ali to pomeni, da tisti, ki se nam prodajajo kot vrhunski umetniki, ko pride ‘cesar do zidu’, raje podlegajo fašistični publiki in krčijo lastne okvire delovanja?

Inertnost tistega dela misleče javnosti v Bosni in Hercegovini, za katero se je verjelo, da bo podprla književnico, pa tega ni storila, daje pravico etno-nacionalnim politikam, da rečejo, da evropska in državljanska Bosna in Hercegovina ni nekaj, za čim bi bilo treba teči. Roko na srce, komu je lahko zanimiva obrambna in mlačna Bosna in Hercegovina.

To, da je maroški zdravilec Meki Torabi v treh dneh v Zetri pregledal več pacientov, kot jih v mesecu dni diagnosticirajo štirje univerzitetni klinični centri v Bosni in Hercegovini, je najmanj kriv neuki puk. Primer Mlinarević Sopta je pokazal, da je večina bosanskohercegovskih intelektualcev, javnih delavcev, književnikov, umetnikov vseh vrst še vedno daleč pod samim Torabijem, saj ljudem absolutno niso sposobni ponuditi niti toliko, kolikor jim ponuja maroški šarlatan.