Mladi sarajevski profesor filozofije: Ljudje v BiH vse bolj obolevajo za sindromom „Begove čorbe“

Mladi v Bosni in Hercegovini bolujejo za sindromom „Begove čorbe“. Vse bi radi imeli, a le redkokdo od mladih se želi premakniti in kaj storiti, zase ali za družbo, v kateri živi – pravi v intervjuju za agencijo Patria mladi profesor filozofije iz Sarajeva, Adem Olovčić.

Čeprav se zaveda težkega gospodarskega položaja v BiH in dejstva, da ljudje težko pridejo do delovnih mest, saj je bilo v zadnjih dveh desetletjih v državi ugasnjenih veliko podjetij, meni, da mladi ljudje prav tako ne delajo dovolj, da bi ustvarili nove vrednosti in izboljšali gospodarski položaj v državi, temveč večinoma za lastno situacijo krivijo družbo in sistem.

Tudi prostovoljstvo je delo

Priložnosti je, pravi Olovčić, veliko. Potenciali države niso niti približno izkoriščeni. BiH ima tako geografsko kot podnebno predispozicije, da postane bogata država. Bližina Istanbula na eni strani ter Dunaja, Münchna, Pariza, Bruslja in drugih evropskih metropol na drugi strani, bi državo lahko naredila za eno najugodnejših držav v regiji.

– Če ne delate pri kakšnem podjetju, to še ne pomeni, da morate sedeti doma – pravi Olovčić.

– Praksa kaže, da se mladi v bogatih evropskih državah nenehno gibljejo in nenehno pridobivajo nova znanja. Sprva nimajo stalne zaposlitve, zato ta čas izkoristijo za prostovoljstvo. Na ta način sklepajo nove stike, pridobivajo nove veščine, nato pa imajo tudi večje možnosti, da dobijo službo – dodaja Olovčić. Nekateri od njih, pravi, ne prenehajo prostovoljiti niti po tem, ko dobijo službo, saj še vedno želijo spoznavati nove ljudi in pridobivati nove prakse.

Ustvariti si lastno delovno mesto

Tudi Olovčić je, kot pojasnjuje, kot mladi profesor filozofije z zelo visokim povprečjem bil brez službe po končanem diplomskem študiju, vendar je svoje znanje vsilil trgu – po štirih letih prostovoljstva v različnih organizacijah je postal zunanji sodelavec v Fundaciji Krila Nade, ustanovljeni leta 1994 v Sarajevu, kjer strokovnjaki različnih profilov pomagajo državljanom, da se lažje spopadejo s travmami, ki so jih doživljali med štiriletno blokado mesta.

Fundacija, pojasnjuje Olovčić, danes deluje s tremi zelo močnimi oddelki: Center za psihoterapijo, Center za izobraževanje ter Oddelek za pravne zadeve, kjer lahko državljani dobijo brezplačno pravno pomoč. Nahajajo se v ulici dr. Mustafe Denišićića, blizu stavbe Bosmala. Samo v letu 2015 je skozi tri centre Fundacije minilo več kot 400 uporabnikov. Vloga Olovčića v Fundaciji je, da učencem in študentom pomaga, da lažje obvladajo matematiko, fiziko in materni jezik ter po potrebi filozofijo in logiko.

Ni sramota prositi za pomoč ali službo

– In to je eden od problemov v družbi BiH. Ljudje v BiH se težko odločijo, da bi prosili za pomoč ali službo, kar je zelo narobe. Potrkati nekomu na vrata in vprašati za službo ne pomeni postaviti se v podrejen položaj. Nasprotno, to govori o pogumu in želji človeka, da nekaj doseže v življenju, o potencialu, znanju in veščinah, ki jih posameznik ponuja potencialnemu delodajalcu – pravi Olovčić. Spominja, da je veliko primerov oseb, ki so šle skozi Fundacijo, katerih strokovnjaki so jim pomagali na različne načine. Mnogi od teh ljudi so danes zelo uspešni ljudje v BiH.

– In bilo je potrebno le vprašati ali zaprositi za pomoč.

Povprečno število brezposelnih v BiH se je lani gibalo okoli 500.000. Hkrati pa strokovnjaki opozarjajo, da v BiH vsako leto propade na stotine milijonov KM, predvsem na podeželju, v turizmu... Na primer, strokovnjaki z agromediteranske fakultete v Mostarju so povedali, da v BiH vsako leto propade več kot 350 milijonov KM samoniklih plodov. Z malo domišljije in truda bi to lahko postala delovna mesta za nekoga.