Mitomanska megla v zločinskih glavah srbske politike - dogovor je nemogoč s političnimi zombiji!

"Lažemo, da bi sebe zavedli, da bi potolažili druge; lažemo iz usmiljenja, lažemo iz sramu, da bi spodbudili, da bi skrili svoje bedo, lažemo zaradi poštenja. Lažemo zaradi svobode. Laž je oblika srbskega patriotizma…”.

Tako je največji srbski izum opisal oče tega naroda Dobrica Ćosić. Zato ni potrebe, da gremo dlje v definicijo tega srbskega patriotizma.

Vendar so okoliščine s konca dvajsetega stoletja prisilile druge balkanske narode, predvsem Bošnjake, Albance in Hrvate, da so morali ustvariti dogovore s srbsko domoljubno politiko, katere zaščitni znak je hegemonizem v poskusu uresničitve večstoletnega načrta velike Srbije na območjih, kjer živi srbsko prebivalstvo.

Srbski politiki pod zastavo laži, mitomanije in hegemonističnih načrtov so pokazali, da je vsak dogovor, sklenjen z njimi, jalov in da je njegov rok omejen z izjemno kratkim obdobjem.

Kajti v umu srbske politike kraljuje megla mitomanije, od tiste o nebeškem narodu do zmag, ki jih slavijo le ljudje, za katere je laž oklep tako telesa kot duše, tako kot to opisuje Ćosić. Kajti le takšni umi vse izgubljene bitke skozi epe, guslarska verze in poezijo pretvarjajo v lažno zgodovino in še lažnejše zmage.

Ni treba naštevati, komur je ta folklora srbske politike in akademije površno znana, mu je jasno, o čem govorim. In iz te mitomanske folklora so izšla zverstva. Malo je vojn, v katerih srbska politika uresničevanja cilja ni iskala skozi koncentracijska taborišča, mučenja, umore, posilstva, ropanja… Celo po pogromu, ki ga je srbski narod doživel v drugi svetovni vojni, se je njihova politična elita odločila, da svoje cilje poskusi uresničiti z napadi na muslimansko prebivalstvo vzhodne Bosne in novimi zločini, tako kot so na Kosovu storili zločine po tem, ko so svojim sonarodnjakom na Hrvaškem, spet zaradi hegemonije, priredili trpljenje s traktorji.

(Srbska politika je v kontinuiteti zločinska brez želje po dogovoru)

Ta srbska politika svojemu narodu vsiljuje mitomanijo junaštva, pa like, ki jih zgodovina postavi na smetišče, in ki jih civilizirani del sveta zavrača, razglaša za junake, jih odlikuje in podobno. In to je še en dokaz, da koljači in zločinci srbske politike v vojni postanejo junaki iste politike v miru, saj se cilji in načini uresničevanja srbskih voditeljev nikoli ne spremenijo.

Narodom, ki imajo nesrečo, da jim v soseščini prebiva takšna politika, zahodnjaki in vzhodnjaki nenehno vsiljujejo idejo dialoga, kompromisa in dogovora. Včasih se to tudi zgodi, a hitro propade. Kajti dogovarjati se s tistimi, ki poveličujejo zločine, poraze slavijo kot zmage in verjamejo, da so nebeški narod, je NEMOGOČE.

Kajti za voditelje tega naroda so vsi drugi majhni in nepomembni, zato jih je dovoljeno etnično čistiti, klati, posiljevati in uničevati s prostora zamišljene velike Srbije. In to počnejo v kontinuitetu, v vojni in miru.

Zato je dogovor nemogoč. Kajti razgret um, ujet v megli mitomanije in umu zločina, ne razmišlja o kompromisu, v katerem bi bila zadovoljna tudi druga stran, temveč izključno o svojem cilju. Zadnji primer takšnega delovanja je Kosovo, kjer Srbija s kombinacijo nasilja in diplomacije poskuša vzpostaviti novo Republiko Srpsko, da bi tudi na ta prostor v prihodnosti lahko računala kot na del velike Srbije. Tako kot računa na 49 odstotkov Bosne in Hercegovine, ki jo je s pravnomočno agresijo zasedla v devetdesetih letih.

In ni teh pogovorov in pogajanj, ki bi srbsko politično maso prisilili k spremembi paradigme, da sta entiteta Republika Srpska in Srbija dve državi srbskega naroda, ki ju je v prihodnosti treba združiti.

O čem torej pogajati z agresorjem, ki Bosno in Hercegovino drži pod obzidjem in jo nenehno napada? O čem pogajati s Kosovom? O čem pogajati s Črno goro, v katere notranje strukture so vstopili v zavezništvu s Srbsko pravoslavno cerkvijo in mednarodno skupnostjo?

A vse to so države, na katere politika »nebeškega« naroda v svojih zaslepljenih glavah polaga pravico za uresničitev srbskega sveta. In ne bodo odstopili, ker niso odstopili že več kot 200 let.

A brez dvoma bodo ponovno nekega dne poskusili z uporabo sile in koljačev, če diplomacija ne bo dosegla rezultatov. In tako Jovo na novo. Svet pa, še posebej zahodni, ki misli, da se je nekaj naučil o balkanskih tokovih, zagovarja dogovor in skupno delovanje.

In zato temu svetu jasno treba povedati, da ni ne pogajanj ne dogovorov, dokler srbsko politiko vodijo mitomani, ki jim imajo koljači in pravnomočni vojaški zločinci za idole. V tem primeru ni miru, kajti Srbija, ključni dejavnik vseh destabilizacij Balkana skozi stoletja, ne bo odstopila od svojih ciljev.

Lagali bodo diplomatsko, klali in uničevali Miloševićevsko. Vse do dne, ko bo na Zahodu zavladal nekdo, ki mu bo jasno, da mora za trajni mir na tem območju odstraniti srbski svet in mitomane krvavih rok. Do takrat dogovor ni mogoč, vojna pa je vedno opcija!