Metlarjeva (manija) mitov: Prijetnje so redkejše, napake se kopičijo, Konaković pa nas kot slab PR na avtopilotu zavaja!

Analiza agencije Patria

Kako se je izteklo leto, kaj je bilo storjeno ali ne, smo priča vrsti medijskih ali družbenomrežaških nastopov različnih političnih akterjev v Bosni in Hercegovini. Seveda, ta čas, ko se seštevajo rezultati, ni mogel miniti brez nove hvalnice o lastnih „uspehih“ zunanjega ministra Bosne in Hercegovine, sicer neformalnega vodje tistega, kar poznamo pod imenom „Trojka“ ali skupina ideološko nezdružljivih političnih strank, očitno zbranih okoli delitve funkcij in foteljev.

V svojih hvalnicah minister Konaković, zdaj že v kontinuitetu, izreka vrsto neresnic, če ne že laži, pri čemer si prizadeva pripisati vse uspehe, če se tisto, kar on šteje za uspeh, sploh lahko obravnava kot kakšen pozitiven premik.

Pa začnimo po vrsti.

Konaković se hvali s sprejetjem Resolucije o genocidu v Srebrenici, s katero ni imel prav nič, niti ni vedel, da se na tem dela, niti ni imel dovolj informacij, toda v trenutku, ko se je vključil s svojim „znanjem“ in dejal, da je to lahko sprožilec za iskanje kakšne vojne odškodnine, je skoraj sam uničil vsa prizadevanja vseh, ki so se dlje časa trudili zbrati dovolj podpore za Resolucijo. S svojimi nepremišljenimi izjavami je Konaković povzročil več škode kot prispeval k čemur koli, saj je po njegovem „pametnem“ nastopu v sosednji Srbiji krenila protiofenziva.

Če bi Konaković, kot to počnejo izkušeni politiki, molčal, bi bila situacija glede sprejetja Resolucije o genocidu v Srebrenici zagotovo lažja in bolj prehodna. A zaman, njemu porok, imenovan „družabna omrežja“, ali še slabši porok „stalna prisotnost v medijih“, ni dal miru, zato je moral nekaj povedati in s tem povzročiti veliko škodo vsem, ki so v tišini marljivo delali na sprejetju Resolucije o Srebrenici.

Druga Konakovićeva neresnica, ki jo ponavlja, se je verjetno zgledoval po Goebbelsu z idejo, da večkrat ponovljena laž postane na ravni zaznavanja resnica, se tiče zgodbe o vključevanju v NATO. Čeprav je širši javnosti znano, razen ožji javnosti okoli Konakovića, da se je ime te čuvene Komisije za NATO integracije pod neposrednim ameriškim pritiskom spremenilo v Komisijo za sodelovanje z Natom, čemur se je takratni obrambni minister Sifet Podžić uprl z glasovanjem proti takšni ideji, Konaković to še vedno pripisuje prejšnji oblasti. Kljub temu je ta nova Komisija za sodelovanje z Natom, skupaj s prejšnjim Svetom ministrov, redno pošiljala programe reform v poveljstvo Nata v Bruselj in tako nadaljevala pot Bosne in Hercegovine k članstvu v Natu.

Nato pride Konakovićevo „nikoli hitreje oblikovano Sveta ministrov“ in ne pošlje nobenega novega programa reform Bosne in Hercegovine. Pravzaprav so nedavno poslali program reform za leto 2023, kar je tako neprimerno in smešno, saj naj bi program reform povedal, kaj bo Bosna in Hercegovina delala v prihodnjem letu, torej naj bi s programom reform iz leta 2023 povedali, kaj se bo delalo glede vključevanja v NATO v letu 2024, ki je minilo in se ne more nič načrtovati za to koledarsko leto, ki je poteklo. Preprosto neverjetno.

O tem Konaković seveda niti besede, dejansko pa gre za tako bruko in sramoto, da bi en sam tekst bil premalo, da bi vse to opisal.

Nato nas Konaković prepričuje, da je sedanja oblast, verjetno on najbolj, prispevala k sprejetju odločitve Evropskega sveta o odprtju pogajanj z Bosno in Hercegovino, in to kot rezultat dela, prav njih, aktualne oblasti. Vendar je resnica nekoliko drugačna.

Spomnimo se, kako je Evropska komisija s 14 ključnimi prednostnimi nalogami prešla na 8 nalog, nato na 4, nato na 2, in na koncu je aktualna oblast predala en zakon in pol, kar je štela za dovolj za odprtje pogajanj. Če se spomnimo, kaj je takratni predsednik Evropskega sveta Charles Michel dejal o tej odločitvi, ki je povezana z novimi geopolitičnimi okoliščinami, nastalimi zaradi ruske agresije na Ukrajino, brez ene same besede, da je to zaradi nekega učinka oblasti Bosne in Hercegovine. In da bi bilo še huje, sta ta en zakon in pol (ta polovica zakona se nanaša na nek nov Zakon o VSTV-ju) v najnovejših sklepih Evropskega sveta vrnjena v dopolnitev, ker sta bila ocenjena kot zakona, ki nista v skladu z evropskimi standardi.

Drugi sporen neevropski zakon je Zakon o nasprotju interesov. Torej, sedanja oblast ni samo, da ni naredila nič, ampak je celo sprejemala zakone, ki niso v skladu z evropskimi standardi, in s tem se Konaković še hvali.

Končno, Konaković pravi, da so uspešno „zaščitili izvolitev Vukoje“ v Ustavno sodišče Bosne in Hercegovine, medtem ko zanemarja omenjene sklepe Evropskega sveta iz decembra 2024, ki nedvomno zahtevajo izpolnjevanje priporočil Beneške komisije. Morda se Konaković ne spomni, da je prav v tem času Beneška komisija sprejela mnenje in priporočila o potrebnih kvalifikacijah kandidatov za ustavnega sodnika, o tem, kako isto Ustavno sodišče Bosne in Hercegovine, kot nobeno drugo sodišče, ne more biti etnično organizirano (spomnimo se izjav Nikšića in Konakovića, da je sodnik Hrvat odšel v pokoj in da je treba na to mesto ponovno izbrati Hrvata).

Vse to je Trojka uničila z izvolitvijo Vukoje, ne spoštujoč priporočil Beneške komisije iz junija 2024, in kljub temu izvolila Marina Vukojo mimo priporočil Beneške komisije in s tem morda trajno ali dolgoročno zapečatila nadaljevanje poti Bosne in Hercegovine proti Evropski uniji. Kot bi rekel Dragan Mioković – odlično opravljeno delo.

Podobno je tudi z Zakonom o sodišču ali sodiščih Bosne in Hercegovine, kjer Konaković s Trojko kot glavno vprašanje vso zgodbo zreducira na vprašanje sedeža tega oddelka za pritožbe, medtem ko obstaja mnenje in priporočila Beneške komisije iz marca 2024, ki govori o tem, da se Sodišču Bosne in Hercegovine ne smejo odvzemati pristojnosti in prenašati na entitetna sodišča.

Ali o tem Konaković kaj ve, je težko reči, toda da dela vse nasprotno od tega, kar zahtevajo vključevanje v EU in NATO, je že jasno tudi pticam na veji, toda ta samozvani spin-master vas bo prepričeval, da ima samo on prav, kot nekakšno absolutno resnico, medtem ko so vsi drugi v zmoti. E ne bomo tako Dino, ne bomo, ne bomo, kot je rekel nek dialog iz znanega filma.

Konaković ni ničesar rekel, ali mu je vsaj malo prijetno, da so dovolili, da je nezakonita agentka Sveta ministrov zbrala delegacijo HDZ v Strasbourgu v prizadevanju, da bi podrli sodbo „Kovačević“, kar je Trojka preprosto dovolila, pa ne bi smela, niti ne bi smela dovoliti, če gre za pro-bosansko in državljansko zgodbo. Na tistega Hurtića se že tako ne more več nihče zanašati, saj on ni nikakršna pro-bosanska zgodba, ampak je isti Hurtić zgodba tistega, ki ga je kandidiral za ministra v Svetu ministrov. Edini logičen zaključek je, da Trojka aktivno dela in želi obrniti sodbo „Kovačević“, da bi se tako dodvorila HDZ-ju in Draganu Čoviću, čeprav je veliko več tistih, ki zahtevajo in pričakujejo potrditev in pozitiven izid v zadevi „Kovačević“ v Strasbourgu. Dovolj je le pogledati medijske nastope podpore pozitivnemu izidu sodbe „Kovačević“, o čemer Trojka nenehno molči.

In na koncu, spomnimo se, kako je Trojka prišla na oblast skozi kampanjo, z uporabo raznih „metel“ ali „počistili jih bomo“ in tako vrsto izrazov, lažno posvečenih boju proti korupciji, za katero so obtoževali prejšnjo oblast. Statistično gledano, je bilo v preteklem letu 2024 več kadrov Trojke aretiranih ali osumljenih za koruptivna in nezakonita dejanja, kot pa je to primer pri vseh prejšnjih vladah. Seveda, o tem Konaković ne govori. In kako bi tudi kaj rekel, ko je tako očitno, da so si prizadevali biti oblast samo zaradi foteljev, večjih rezultatov pa ni.
To je zdaj že zgrajena percepcija javnosti o delu Konakovića in Trojke, zato je tisti stari rek „lahko lažeš kolikor hočeš, a ne moreš, dokler hočeš“ postal zelo aktualen.

Ker se bliža leto 2026, samo da bodo takrat prišli drugi z metlami.