Mit o 'konsenzusu treh narodov' in mehanizmi veta držijo Bosno in Hercegovino kot talca projektov, zasnovanih zunaj njenih meja

Piše: Prof. dr. Hazim Bašić, član Predsedništva Kroga 99

Bosna in Hercegovina že desetletja ni žrtev svojih državljanov, temveč političnih konstrukcij, zasnovanih tako, da jo naredijo nefunkcionalno. Med temi konstrukcijami je najnevarnejši mit, o katerem so na vseh velikih mednarodnih forumih redno začeli govoriti tudi predstavniki Rusije, tisti o domnevnem 'konsenzusu treh narodov' kot temelju države. Ta nedemokratična in nepravna kategorija je nepogrešljiv del politične retorike voditeljev HDZ-ja BiH in SNSD-ja.

Takšen konsenzus ni ustavna kategorija niti resnično načelo, na katerem temelji Bosna in Hercegovina; izmišljen je kot politično orodje. V resnici vsaka država deluje na podlagi zakonov in institucij, ne pa na podlagi izsiljevanj etničnih elit. V primeru Bosne in Hercegovine je to glavna strategija etnonacionalistov.

Kar danes imamo na političnem prizorišču, niso nikakršni politični pogovori in dogovori, niti iskanje kompromisov, temveč sistematična zloraba vseh razpoložljivih mehanizmov veta. Ti mehanizmi so bili zamišljeni kot zaščita vitalnih interesov, povezanih z identitetnimi vprašanji etničnih skupin, vendar so se v vmesnem času spremenili v orodje blokade in uničevanja države. Na ta način se Bosno in Hercegovino drži kot talca partikularnih projektov, ki so zasnovani zunaj njenih meja.

Med državljani se sistematično širi nezaupanje v institucije, ustvarja se občutek brezupa in oblikuje narativ, da je država nemogoča in nevzdržna. Ta proces ni spontan; gre za davno zasnovan načrt, ki je bil izdelan skozi različne dokumente, zakone, memorandume in resolucije, napisane v Srbiji in na Hrvaškem. Mehanizmi veta so pravzaprav ključne vzvode za uresničevanje velikodržavnih projektov in potencialni izginotje Bosne in Hercegovine kot suverene države. So anatomija politične sabotaže Bosne in Hercegovine.

Politična korupcija se pogosto izpostavlja kot glavni krivec za skoraj trajno povojno politično krizo. Korupcije seveda je in uničuje življenjski standard. Toda vztrajanje izključno na korupciji kot vzroku politične blokade je spretno postavljena dimna zavesa. Pravi uničevalci države so hegemonistični projekti dveh sosednjih držav, ki nikoli niso opustili politike iz devetdesetih let, le spremenili so metodologijo in taktiko.

Namesto odprte agresije se danes na političnem področju uporablja veto, skupaj z neštetimi drugimi strategijami, kot so: širjenje medetničnega strahu in sovraštva, apartheid, vsesplošno označevanje Bošnjakov (islamski radikali, povezanost z ISIL-om, Hamasom, antisemiti, ...), vse to ob lažnem diskurzu o 'suverenosti narodov', s ciljem oslabitve države od znotraj.

V takšnem kontekstu se problematizira tudi vloga visokega predstavnika. Tako da nedavno končani sodni proces proti nekdanjemu predsedniku SNSD-ja ni le predmet spora med politikom in mednarodnim uradnikom, kot se trivialno predstavlja v medijih v sosednjih državah. To ni spor med Miloradom Dodikom in Christianom Schmidtom, temveč med korumpirano in kvislinško politiko ter ustavno-pravnim redom države.

Pozivi, naj visoki predstavnik odide pred iztekom mandata, niso resničen boj za notranjo suverenost države, temveč politični manever za njeno nadaljnjo destabilizacijo. Visoki predstavnik je vse do izpolnitve petih pogojev in dveh ciljev del ustavno-pravnega sistema države, je del integralnega Daytonskega aranžmaja.

Vsi ti procesi imajo isti cilj: prepričati državljane, da Bosna in Hercegovina ne more delovati, da je njen konec neizogiben in da je edina 'rešitev' v delitvah. Zato je pomembno razkriti politične spinove, kot so t. i. 'konsenzus treh narodov', 'BiH je polprotektorat', 'enakopravnost konstitutivnih narodov', 'Schmidt je kolonialni upravitelj', 'Hrvati so voditelji EU integracij', 'tujci nam vsiljujejo zakone', 'BiH je kompleksna država', ...

Bosna in Hercegovina naj bi na koncu postala država enakopravnih državljanov, s funkcionalnimi institucijami in jasnim zakonskim okvirom. V trenutku, ko nehamo verjeti v mite in začnemo graditi državo, ki temelji na zakonih, ne pa na etničnih izsiljevanjih, se odpre prostor za razvoj, integracijo in resnično stabilnost. V tem kontekstu je odhod Milorada Dodika s političnega prizorišča prvi nujni pogoj. Ne glede na to, kako dolgo bo ta odhod trajal, se kaže, da je država vseeno močnejša od posameznika.