Misteriozno prodane ledine za 40 milijonov: Je Pelješki most v interesu državljanov ali hrvaških tajkunov

Če bo Bosna in Hercegovina dovolila gradnjo Pelješkega mostu, bo postala prva država, ki se je prostovoljno odpovedala pravici do dostopa do odprtega morja. In to prostovoljno. 

Brez soglasja BiH Hrvaška nima najmanjše možnosti, da bi v Malostonskem zalivu zgradila most, ki bi povezal Dubrovaško-neretvansko županijo s celinskim delom Hrvaške. Nihče nima pravice urejati svoje države na račun sosednje države. Ta most bi definitivno blokiral dostop Bosne in Hercegovine do odprtega morja. To bi bilo kršenje mednarodnih konvencij, k čemur se je zavezal tudi uradni Zagreb.

Trditve, ki jih teh dneh širijo hrvaški mediji, pa tudi nekateri v BiH, blizu HDZ-ju, da se je BiH strinjala z gradnjo mostu že leta 2007, padajo v vodo skozi dokumente, ki jih je Patria objavila že prej, pa tudi z vpogledom v pisanje hrvaških medijev pred nekaj leti.

Še posebej je izstopal Jutarnji list, ki je razkril afero, kako je "Off shore" podjetje kupilo 5 milijonov kvadratnih metrov drač in kamnitih zemljišč na Pelješcu za 40 milijonov evrov!? Nakup je bil opravljen leta 2007, afera pa je bila javnosti razkrita leta 2009. Danes se je redko kdo še spomni.

"Corporatie Emac Illyrian Land Fond (CEILF) iz Nizozemske je marca 2007. leta kupil pet milijonov kvadratnih metrov zemljišča na polotoku Pelješac, trem lastnikom zemljišča pa se je nizozemski investitor zavezal plačati okoli 40 milijonov evrov", trdi Jutarnji list v svoji izdaji z dne 23. marca 2009. leta.

Parcele na Pelješcu, ki so bile kupljene leta 2007, niso v gradbeni coni in se nahajajo v občini Duba Stonska. Za ta del polotoka Pelješac še ni urbanističnega načrta, predstavniki sklada pa so za kvadratni meter kamnitega zemljišča in drač v Dubi Stonski plačali po ceni 8,20 evra. Omenimo še, da je bil objavljen tudi kupoprodajni ugovor, za katerega se trdi, da je bilo zemljišče, kot tudi družinsko dediščino, prodano po zakonitem kupoprodajnem ugovoru ob izpolnjenih zakonskih pogojih.

"S podpisom pogodbe so stari lastniki pridobili pravico do predujma v višini 200.000 evrov in drugega predujma v višini milijon evrov, prva obrok v višini 20 milijonov evrov pa jim je bil izplačan januarja 2008. na ločen račun pri RBA", je zapisano v Jutarnjem, ki se je odločil zaščititi identiteto oseb, ki so tako čez noč postale milijonarji.

"Pred tremi leti, ko je bil ustanovljen CEILF, je bila ideja o gradnji Pelješkega mostu še v povojih, še ni bilo znakov prihodnje infrastrukture, prav tako ne dokončanih projektov županijskih in dostopnih cest, od katerih ena, kot izvemo, poteka prav skozi Dubo Stonsko. Ostaja le dejstvo, da naložba v višini okoli 40 milijonov evrov brez prihodnjega mostu in nove cestne infrastrukture, ki spremlja gradnjo mostu, najverjetneje ne more imeti prihodnosti", zaključuje Jutarnji leta 2009.

Svojo izpoved o spoznanjih v zvezi z misterioznim nakupom tega zemljišča je dal tudi takratni novinar Jutarnjega lista Gordan Malić v intervjuju Indexu  prav tako leta 2009, trdi pa, da odgovor na vprašanje "zakaj se ne opusti Pelješki most" leži v velikih kupoprodajnih transakcijah zemljišč na Pelješcu, ki so se začele že leta 2007.

Površine, ki na videz nimajo vrednosti, je kupil misteriozni Coorporatie Emac Illyrian Land Fond in so temelj zasebne naložbe v vrednosti 200 milijonov evrov, tako imenovanega projekta Duba Stonska, v katerega se investitorji, pravi Malić, ne bi spuščali, če ne bi bilo gradnje Pelješkega mostu, spremljajoče infrastrukture in zagotovil, da bo v naslednjih desetih letih Generalni urbanistični načrt krojeni po njihovih potrebah. 

"Odšel sem v Dubrovnik in na Pelješac ter odkril, da je sredi leta 2007. leta sklenjena kupoprodajna pogodba z več lokalnimi družinami, običajnimi ljudmi, ki so prodali svoje zemljišče za veliko denarja in ki niso prekršili zakona, so dediči in to je njihova pradedovina. Zanimiv je interes za to zemljišče. Leta 2007. ni bilo konkretne politične odločitve za gradnjo mostu, oziroma ni bil namenjen denar za gradnjo in vse njene faze. Na tem zemljišču takrat ni niti GUP-a".

Index: Koliko denarja je v igri?

Treba je vedeti, da samo zemljišče predstavlja le 20 odstotkov naložbe. Po podatkih, ki jih imam, in imel sem vpogled v kupoprodajne pogodbe, je bila cena 8,2 evra na kvadratni meter. To je izjemno veliko za leto 2007, ko je to le grapa, ledina, ni gradbeno zemljišče, treba je urediti Generalni urbanistični načrt, ne ve se, ali bo most... Vse skupaj za dve zemljišči je bilo v gotovini plačanih več kot 40 milijonov evrov, kar je malo manj od cene, ki je bila plačana za celoten Sunčani Hvar z zgrajenimi hoteli, ljudmi. Torej, vrednost celotnega turističnega načrta ene najelitnejših destinacij v Evropi se zdaj vlaga v ledino, drače, pašnik, kamen, grapo, nekaj malo gozda. Pomembno je, da še ni urejeno v GUP-u in vprašanje je, kdaj bo.

Index: Zakaj ledina stane toliko?

Moj logični sklep, nimam za to nobenega dokaza, je, da je to kapital, ki je razpolagal z določenimi roki, v zvezi z odločitvami, ki se nanašajo na most, obvoznice in avtoceste, itd. Ker je čuden ta investitor, ki pred recesijo, ko obresti na kredite začnejo naraščati, porabi 40 milijonov evrov za ledino, čakajoč, da "zraste". Ti evri morajo zrasti na več kot 200 milijonov, ker je toliko vrednost naložbe, glede na gabarite in dejstvo, da je zemljišče 20 odstotkov celotne naložbe. In zrasti mora v kratkem času, ker vrednost kapitala narašča in izgube so lahko velike, če se celoten projekt zavlečuje. In noben sklad, noben pravi investitor ne bi tvegal toliko vsote, če ne bi bil popolnoma prepričan, da bo v kratkem času izglasovan GUP, da bo zgrajen most, da se bo šlo v prodajo zemljišča in da bo vse skupaj vredno veliko več, kot zdaj stoji.

Index: Kdo je dal garancije?

Vsi so dobronamerni, pa tudi nekateri zlonamerni so svetovali vladi, naj ne gradi tega mostu v času recesije - od Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, Evropske komisije, opozicije, javnosti, predsednika države, celo koalicijskih partnerjev, ki menijo, da to ni prednostna naloga. Vsi - razen vladajočih.

Index: Sanader se je nekoč izgovarjal, da je Pelješki most nujen za vzpostavitev schengenskega območja, kar je kasneje zanikala Evropska komisija. Kako to komentirate?

Ne bi se spuščal v diplomatske, geopolitične razloge gradnje. Bistvo je v tem, da gospodarskih razlogov ni, ti pa so vedno dominantni. Celo sam Sanader zdaj zavrača te geopolitične - sporoča, da nam ni treba tako hiteti v Evropsko unijo. A pred samo nekaj dnevi so na vladi ponovili, da se bo Pelješki most gradil. Vedno so bili najpomembnejši ekonomski razlogi.

Index: Kdo je kupec?

Investitor je en Sklad, ki se imenuje Illyrian Land Fond in ima 28 off shore podjetij. Vsa so istega imena in označena le z zaporednimi številkami od 1 do 28. Po podatkih trgovinskega registra v Amsterdamu piše, da se ukvarja z zastopanjem izključno zasebnih oseb in zasebnih investitorjev ali skupin investitorjev, specializiran je za nepremičnine. S tem skladom upravljajo tri-štiri osebe. Nekateri so državljani Slovenije, nekateri Nizozemske. Ni nobenega Hrvata, ampak oni upravljajo off shore podjetje in Sklad, oni niso investitorji, ki so dali denar, s katerim upravljajo. Pravi lastniki so, mi je povedal eden od predstavnikov sklada, Škoti, pripadniki škotske kraljeve linije. Iskal sem telefonske številke, da bi lahko stopil v stik z njimi, a niso mi dali številke, niti mi niso povedali, kdo so. A poznavajoč Škote, oziroma, zgodbe o Škotih, dvomim, da bi oni vrgli 40 milijonov evrov za ledino kar tako.

Index: Če niso Škoti, kdo je?

Dvomim, da so to nekakšni "naši Škoti", dobro seznanjeni z razvojem situacije v zvezi s Pelješkim mostom in vsemi posledicami gradnje tega mostu, razen tiste socialne, za katero jim sploh ni mar. Čim je nekaj v skladu ali off-shore podjetju, ne pravim, da je nezakonito, ampak ni najbolj transparentno in je zelo težko slediti izvoru denarja. Seveda, to je lahko najbolj zakonit posel na svetu, pa tudi največja prevara, ker imamo dve "kabanici": ena je off shore, druga je sklad.

Index: Kako "Škoti" komunicirajo s Hrvati?

Ko sem na Trgovinskem sodišču iskal, kje je registriran ta ILF, sem dobil en naslov - Mandaljenska št. 4. Ko sem poiskal to pisarno, ki obrača največ denarja v Dubrovaško-neretvanski županiji in širše, zastopa ogromne naložbe, sem naletel na družinsko hišo brez kakršnih koli napisov in pisarn, v lasti osebe, ki se imenuje Teodorinko Renco Pecotić.

Index: Kdo je Renci Pecotić?

To je nenavaden poslovni lik, ki se občasno pojavlja v miljeju sivega podjetništva kot protagonist kontroverznih poslov. Na primer, nezakonita gradnja 11-nadstropne stavbe na Korčuli ob morju, ki je bila predmet preiskav Ministrstva za gradbeništvo. Grdoba s 11 nadstropji, tik ob morju. Druga afera je bila povezana z njegovo kariero propadlega lastnika ladij in ladjo, ki je lani bila zasidrana v Luki Ploče. Zaradi dolgov podjetja ti ljudje na ladji preprosto niso imeli denarja niti za plačilo priveza, niti za hrano, zato so jim pomagali v Sindikatu pomorščakov, prinašali so jim hrano na ladjo. Bili so kot miši, to je bilo pred letom dni. Torej ta oseba, ki ni plačala ljudem plač, on, ki je dolžan in ni imel niti prebite pare do te mere, da so mu ljudje lačni na ladji. Ta ladja je, mislim, končala na odpadu. Nenadoma se vključi v posel v vrednosti 40 milijonov evrov.

Index: Zakaj je bil izbran za posrednika?

Zanimivi so investitorji, ki imajo zaupanje v takšne like. Po njegovih trditvah je dobil državno koncesijo tudi za gradnjo vetrnih elektrarn, katerih energetski potencial je štirikrat večji od največjega, ki ga imamo v podvelebitskem kanalu. Nenadoma je postal igralec v resnih igrah glede energetske in druge problematike. Ko sem ga vprašal, ali pozna koga iz HDZ-ja in ali je blizu stranki, je dejal, da pozna veliko ljudi iz poslovnega in političnega miljeja. Npr. Luko Bebića, s katerim je v dobrih odnosih od leta 1991, vendar je bil odločen v tem, da Bebić o tem ne ve ničesar.

Index: In kdo potem ve?

Famozni Škoti, plemiške, modre krvi, o katerih ne želi nič govoriti. Oni so ga našli zato, ker so verjetno iz njegovega življenjepisa videli, da je poslovno spreten, sposoben in da vse, česar se dotakne, spremeni v zlato in tako naprej.

Index: Ali to pomeni, da ne obstajajo?

Lahko domnevam karkoli, dokler jih ne vidim. Ena od skrivnosti obrti dela z off shore podjetji je, da ima čim več fiktivnih, nominalnih lastnikov, medtem ko dejanski lastniki ostajajo v senci. Na tem temelji prvi in drugi val hrvaške privatizacije. Vse vrvi od off shore podjetij, mi pa ne moremo dokazati njihovega pravega lastništva, niti porekla denarja.

Zaradi dejstva, da gre za veliko količino denarja, ki je bila prenesena iz tujine na Hrvaško, menim, da bi Državno tožilstvo, kot tudi Urad za preprečevanje pranja denarja, morali imeti podatke o tem. Za zdaj imam vtis, da nimajo informacij. Ker gre za veliko naložbo, ki je uresničljiva le, če bodo okoliščine gradnje mostu čim prej rešene, lahko upravičeno sumim, čeprav nimam dokazov, da gre za projekt, ki je temeljno povezan z gradnjo mostu. Brez gradnje v kratkem roku je to čisto poslovno samomor.

Index: Kaj Pecotić pravi, kaj se bo tam gradilo?

Trdi, da imajo v perspektivi gradnjo ogromnega apartmajskega naselja z ekskluzivnim hotelom. Spomnim, da so mi posamezni vodilni hrvaški razvijalci dejali, da je to ekonomsko skrajno neupravičeno. Spada v sfero poslovnih tveganj znanstvene fantastike. Zato se mi zdi, da bi takšnemu terenu in takšni konfiguraciji, na vhodu v sam zaliv, za Pelješkim mostom, torej ne ob Pelješkem mostu, ampak za njim, ustrezal projekt velike marine ali pristanišča. Verjetneje je, da gre za marino. Vendar v tem primeru morajo investitorji računati na dodelitev koncesije za gradnjo marine, za katero se prav tako sprašuje država, ki mora razpisati javni natečaj, in tako naprej, in tako naprej. Po ekonomski logiki ima ta naložba dolg razvojni značaj vsaj 10 let in ima veliko skupnih točk z nekaterimi odločitvami Vlade, države in lokalne samouprave. Od gradnje mostu, obvoznice, infrastrukture, sprejemanja GUP-a ali morebitne koncesije. Zdi se, da so ti Škoti bolj v dogovoru z oblastmi, kot pa mnogi Hrvati.

Index: Zavračate torej pojasnila, da Pelješki most služi oživitvi juga Hrvaške, schengenskemu režimu, odpiranju delovnih mest v kriznem letu...?

Za kampanjami tako imenovanega nacionalnega in državnega interesa se najpogosteje skrivajo profiterji. Za vsako razpravo o pomembnih načelnih vprašanjih se skrivajo neki denarji na nekaterih tajnih računih. O tem nekaj izvemo šele, ko se lastniki tega denarja med seboj sprtejo glede denarja, in takrat se tudi "načelno" razidejo. Redke so priložnosti, ko to odkrijejo novinarji, in že je skoraj običaj, da takrat teme ne postanejo tisti, ki jemljejo denar, ampak tisti, ki o tem pišejo. Teorijo o tem, da jaz delam za Britance, širijo tisti, ki delajo za Škote.