Mirnes Kovač: Več kot polovica muslimanskega sveta je v konfliktu ali pod napetostmi

Več kot polovica muslimanskega sveta je danes v konfliktu ali pod napetostmi – v stanju meteža, zmede, kaosa – pokanja osnovnih vezivnih linij družb, je analiziral za bh. novinsko agencijo Patria (NAP) Mirnes Kovač, politični analitik iz Sarajeva in mednarodni strokovnjak za Bližnji vzhod in Balkan.

Zanj je, pravi, najtežja situacija v Libiji, Egiptu, Siriji in Iraku. Težave v teh državah pa bi se zelo lahko razširile tudi naprej v regijo.

Kar zadeva Palestino, se boji, da bodo zadnji zločini nad civilisti Gaze pogonsko gorivo za še bolj radikalne skupine, ki bodo na brutalnost odgovarjale s še bolj brutalnimi potezami.

Konfliktna in napeta situacija v mnogih islamskih državah pa bo po Kovačevem mnenju še trajala. Morda se bo tem družbam moralo zgoditi izčrpanje z vojnami, da pridejo do "miru izčrpanosti", kot so evropski narodi prišli v Westfaliji.

- Ko govorimo o teh državah, je rešitev še vedno daleč, a če bi je bilo, bi morale glavne sile regije: Turčija, Iran in Saudova Arabija, ob sodelovanju ZDA, Rusije, EU in Kitajske sesti za mizo in na neki veliki konferenci izoblikovati nov red na Bližnjem vzhodu. To je zelo idealistična vizija, se zavedam. Toda neka decentralizacija moči, rešitev izraelsko-palestinskega konflikta in sprejemanje različnih političnih, ideoloških in verskih opredelitev bodo morali biti vsebina vsakega prihodnjega miru v tej regiji – meni Kovač.

Konflikti v Libiji so, pravi, podobni iraškemu scenariju. Obe državi sta državi, v katerih je Zahod vojaško posredoval in imata pomembne naftne vire. Vendar bi se spopadi v tej državi, ki nima niti dovolj razvitih osnovnih družbenih postavk, lahko odrazili tudi na tamkajšnjo regijo.

- V Libiji imamo spopad različnih (sekularnih in islamističnih) milic, ki se borijo za prevlado in primat po antigadafijevski revoluciji. Pot do t.i. "demokratične tranzicije" očitno ne uspeva. In to je na nek način težko doseči tudi v tej državi, ker so osnovne bazične postavke družbe zelo nerazvite: državljanske organizacije, civilna družba, nevladni sektor itd... Kar je ostalo od nekdanjega sistema, je porušeno in zdaj imamo pravzaprav plodna tla za rast vseh vrst ekstremnih frakcij. Nestabilnost Libije ogroža Tunizijo in Egipt, Alžirijo in jug, ki meji na puščavska saharska območja – Mali, Niger in Mavretanijo.

Kot rezultat te šibkosti sistema imamo skupino Ansar al-Shariah, ki v vzhodnem delu okoli Bengazija  razglaša "Islamski emirat". Ta skupina bo najverjetneje iskala zavezništvo s skupinami, kot je t.i. "Islamska država" v Iraku in podobnimi skupinami – pojasnjuje Kovač.

Za Egipt pravi, da je bil že od Camp Davida posrednik miru med Izraelom in Palestinci. Toda s prihodom vojaške oblasti in generala al-Sisija je situacija nekoliko drugačna. Tako Izrael kot Egipt imata skupnega sovražnika, islamiste Hamasa, ki že od leta 2006 vladajo v Gazi.

- Izrael želi uničenje te skupine, zlasti po poskusu približevanja Hamasa in Fataha, ker bi neka skupna platforma najverjetneje šla k izrecnejšemu iskanju mednarodnega priznanja palestinske države. Najbolj žalostno je, da v vojni Izraela proti Hamasu, ob prešutni podpori vojaškega režima Egipta, trpijo civilisti. Egipt je v zadnjih dveh letih porušil na tisoče tunelov, ki so bili edini način vstopa orožja in opreme v Gazo, saj vse ostalo nadzoruje Izrael. Mislim, da Palestince v Gazi namerno potiskajo v obupne poteze, kot so neupravičene poteze obstreljevanja civilistov – in menim, da na daljši rok v takšni situaciji ni mogoče doseči varnosti niti za Izrael niti kakršne koli obetavne normalizacije za 1,8 milijona prebivalcev Gaze. Bojim se, da bodo zadnji zločini nad civilisti Gaze pogonsko gorivo za še bolj radikalne skupine, ki bodo na brutalnost odgovarjale s še bolj brutalnimi potezami.

Po vsem sodeč, pravi Kovač, Egipta Hamas ne sprejema kot posrednika, ker je bil njegov prejšnji predlog za mir razumljen kot diktat in podaljšanje agonije v Gazi.

- To, v kar se Egipt s tem spravlja, je nekakšna neformalna zveza protiislamističnih držav (kot so Saudova Arabija, Emirati, Jordanija, Kuvajt itd.). Njihov strah pred t.i. "političnim islamom" je tako velik, da v ozadje postavlja zločine Izraela, kar doslej ni bilo tako.

- Strah, ki je v regiji nastal pred zagovorniki političnega islama, je celo močnejši od tistega, ki je pred več kot tridesetimi leti nastopil s prihodom, recimo, Homeinija na oblast v Iranu. Po drugi strani pa ne gre zanemariti, da tudi temu bloku, tako kot sicer ZDA in EU, ne ustreza to, kar počne Izrael. Očitno je, da želijo islamisti s tem kompromitirati monarhistične režime pri njihovem ljudstvu, medtem ko na žalost ceno te igre plačujejo civilisti Gaze. O obnašanju Izraela in argumentih, ki jih podajajo, je odveč govoriti. Mislim, da so tudi zahodne sile prepoznale, da takšno vojskovanje ne prinaša nič dobrega, kaj šele dolgoročne varnosti niti Izraelu niti njihovim interesom v regiji – pojasnjuje Kovač.

Spopad v Siriji oziroma več kot tri leta neme opazovanja ubijanja in zločinov, ki jih Asadov režim ob podpori Irana izvaja v tej državi nad ljudmi, ki so zahtevali demokratične spremembe in pluralizacijo družbe – je povzročil, pravi Kovač, nevarne tvorbe, kot je ISIL – oziroma od nedavnega t.i. "Islamska država" in samooklicani kalifat. To je doslej najbolj monstruozen napad na islamsko tradicijo in dogmo, ki se dogaja iz niza dobro povezanih in uigranih propagandističnih centrov, katerih rokopise vse lažje prepoznavamo.

- ISIL je preračunljiva poteza ustvarjanja enodimenzionalne podobe islama kot religije terorja – svetovnega nazora, ki bo desničarskim bojevitim jastrebom na Zahodu olajšal izvajanje njihovih agend.

Irak je na mrtvi točki. Kar se dogaja v Iraku, je rezultat neuspeha intervencionizma, zlasti pa popolnega kolapsa zunanje politike Obamove administracije v tej regiji. Prav tako tej regiji zdaj že močno grozi velik sunitsko-šitski spopad, ki bi se lahko razlil tudi v sosednje države, kot so Turčija, Saudova Arabija, Kuvajt, Bahrajn itd. – meni Kovač, piše NAP.