Ministre Konakoviću, kaj je še bolj grdo kot zgodbe o evakuaciji, resnica, da je Jablanica zapostavljena!

Napisala: Amina Čorbo-Zećo

Elmedin Konaković, zunanji minister, spet analizira družbena omrežja. Na srečo je vlada FBiH uradno uvrstila „vodjo družbenih omrežij“ med poklice, kar pomeni, da Konakoviću ne bo težko najti zaposlitve.

Šalo na stran, saj je v teh burnih, negotovih časih malo komu do šale.

Konaković se je namreč oglasil glede kritik evakuacije iz Dubaja, češ da to ni moralno niti človeško in da je „posebej grda zgodba“, kako je bila Jablanica zanemarjena.

No, minister, edino, kar je grše od poskusa, da se kritike evakuacije predstavijo kot „nemoralne in nečloveške“, je dejstvo – Jablanica je resnično zapostavljena. To bi moral minister Konaković priznati.

Več kot leto dni je minilo od uničujočega neurja, ki je prizadelo Jablanico. V poplavah, plazovih in zemeljskih plazovih je umrlo 18 ljudi. Še vedno ni dokončne odločitve tožilstva o spornem kamnolomu, pravosodni organi so se dolgo igrali namizni tenis, da bi na koncu Poskok prevzel zadevo.

Medtem ko javna razprava poteka o vplivnežih in bogataših, ljudje, ki so v poplavah izgubili vse, še vedno čakajo na konkretno pomoč. Minister Konaković poudarja, da država vsakodnevno reagira in rešuje svoje državljane v tujini, kar je vsekakor pomembna naloga.

Toda ko resnični problemi znotraj države, uničene hiše, razrušena infrastruktura, ljudje brez osnovnih življenjskih sredstev, ostanejo v drugem planu, retorika o „grdih zgodbah“ ne zveni le hladno, ampak odraža distanco med tistimi, ki sprejemajo odločitve, in tistimi, ki trpijo.

Denar je bil sicer odobren in delno razporejen, toda dejstvo, da Jablanica še vedno čaka na obnovo, govori več kot katera koli uradna izjava. Kritike niso manipulacija javnosti, odražajo resničen občutek državljanov, ki vidijo krivico in zanemarjanje.

Medtem ko se vztraja na moralni superiornosti pri reševanju Bosancev in Hercegovcev iz tujine, se pozablja na tiste, ki so iste Bosance in Hercegovce doma, v Jablanici, naredili potrebnimi lastne pomoči.

Grdo je, ko se resnico poskuša prikriti z besedami, toda še grše je, ko se resnično trpljenje državljanov spremeni v „zgodbo“, ki se jo ignorira.

Zato bi moral Konaković več delati svoje delo, enako skrbeti za vse „skupine državljanov“, ne le za privilegirane. Še posebej se ne bi smel jeziti, ker javnost vendarle vidi nedoslednost in zanemarjanje njih samih!