Milović: Začel se je val renesanse Herceg-Bosne, Komšić in Kovačević tega ne moreta ustaviti!

(Patria) - Tvrtko Milović, nekdanji propagandist prvega moža HDZ-ja BiH Dragana Čovića, danes pa novinar na družbenih omrežjih skupnega kandidata hrvaške opozicije Petorke za člana Predsedstva BiH Zdenka Lučića, se je danes oglasil na Facebooku z objavo, ki jo je poimenoval "Demokratična renesansa v Herceg-Bosni".

Milovićevo objavo prenašamo v nadaljevanju besedila.

"Mediji te dni kričijo, kdo je bil kje v vojni, kdo je tihotapec, kdo je kriminalec.. Ne, to niso običajna čaščenja na bošnjaški politični sceni.

Ni to Vukanovićevo vpitje iz zadnje klopi. To je diskurz med absolutnim vladarjem ringa v hrvaškem političnem korpusu Draganom Čovićem v vseh kategorijah in njegovim izzivalcem Zdenkom Lučićem.

Izkušeni Čović, navajen nokautirati nasprotnika do desete sekunde prve runde, je tokrat dobil nasprotnika z dobrim delom nog, hitrimi in pogostimi krošeji z leve in desne strani.

Trenutno je Čović nekoliko nervozen, nič strašnega. Toda prvič v ringu Herceg-Bosne gredo nasprotniki v drugo rundo.

Ta boj, ki si ga bosanski Hrvati ogledujejo z razširjenimi očmi in odprtimi usti od čuda, bi se moral odigrati pred dvajsetimi leti. Toda prekinil ga je Komšić s 100.000 Bošnjaki.

In evo, Hrvati čakajo 20 let, da mine kijamet, da narod nadaljuje, kjer je ostal. Zato je ena od tem tudi 'kje si bil leta 91?'. Tema je stara, morda celo nepomembna, a se je ne da preskočiti.

V zadnjih dvajsetih letih je Čović sam v ringu Herceg-Bosne vsilil svoja pravila boja. Svoj diskurz.

Lahko se igra samo po njegovih pravilih, uporabljajo njegove teme, njegov narativ… lahko se govori samo o volilnem zakonu in enakopravnosti.

Ni povišanih tonov, ni nesramnosti, ni nekorektnosti, ni udarcev pod pasom. Njegova garnitura, vedno v isti pozi in tišini, stoji za njim, pripravljena s svojim telesom, a ne z možgani, okrepiti njegov položaj.

Čova je vsilil pravila igre, v katerih je on nepremagljiv. Opozicija, ki je sprejemala ta pravila, je vedno izgubljala.

Ideja, da vse stranke vstopijo v HNS, da bi se tam ukvarjale z demokracijo, je enaka ideji Gestapa, da se po vstopu v taborišče opravi tuširanje.

Možnosti hrvaških strank, da kasneje enakopravno vstopijo v ring s Čovićem, so enake možnostim Judov, da po tuširanju v Treblinki izstopijo čisti in gredo na pecivo.

Zdaj, ko je hrvaški narod navajen dvajset let gledati Čovića, kako z eno roko tepe opozicijo, z drugo pa vljudno pokriva usta med zehanjem, vstopa nov igralec. Svež, pripravljen in motiviran. Nenadoma gledamo Mika Tysona proti Busterju Douglasu.

Pomemben proces se odvija v občinstvu. Občinstvo končno vidi nekaj novega. Hrvaški narod prvič vidi Čovića, da nekoga obtožuje za malverzacije. Prvič Čović preverja nečijo vojno pot. Prvič Čović na tak način brani svojo osebno integriteto.

Za hrvaški narod to ni le dokaz, da je tudi on čustveno bitje, ampak je dokaz, da med Hrvati obstaja nekdo, ki je pripravljen postaviti se po robu dotlej neizpodbitnemu avtoritetu.

Kar sledi, je tako tipično za vse slovanske narode: ruši se branik odmerjenosti, ki ga je Čović že zdavnaj zgradil. Nenadoma vsi žalijo, vpijejo in grozijo.

Zavzemajo se strani in izločajo najtežje orožje, kakršno lahko vidimo le pri bošnjaških komentatorjih, če je v naslovu članka Herceg-Bosna.

Pritok demokratične renesanse je v samo nekaj dneh ustvaril plimni val, za katerega nihče ne ve, kam gre in kje se bo končal.

Hrvaška opozicija bo povsem gotovo zajahala ta val, ker je njena alternativa potop.

V plimnem valu vprašanj, kdo je tat, kdo krade, kdo koga imenuje in kje, kdo jemlje javni denar, kdo je kompetenten in kdo ne, in vseh tistih vprašanj, ki jih sprašujemo po kavarnah, a jih do doma pozabimo, stari narativi nimajo možnosti.

Hrvaški narod v Herceg-Bosni doživlja demokratično renesanso, ki je vreča peska Komšić in deska Kovačević ne moreta ustaviti."