Milorad Dodik posodablja Slobodana Miloševića

Napisal: Muamer Bandić

O Miloradu Dodiku in njegovi politični transformaciji iz lažnega liberalca v lažnega radikala je bilo že napisanih toliko člankov in komentarjev, da se na to ne splača več izgubljati časa. Vendar pa tisto, česar nikoli ne smemo izgubiti izpred oči, so posledice njegove populistične politike za naše družbe, še posebej, ker se politični populizem na
Balkanskem polotoku brutalno ukvarja z razpihovanjem ljudstva do točke popolne izgorelost in zloma družbe.

Čeprav se mnogim tok življenja in dogajanja v našem okolju zdi kot nekaj povsem novega, bomo ob malo globljem zgodovinskem raziskovanju videli, da človeštvo v resnici ni izumilo toliko vzorcev obnašanja in delovanja, tako da v večini primerov današnji ljudje uporabljajo iste vzorce, ki so se že zgodili v preteklosti,
le da jim jih mi, ujeti v perspektivi našega trenutnega življenja, pogosto pripisujemo drugačne pomene in imamo drugačna tolmačenja. Ideološki koncepti ustvarjajo svojo organizacijsko kulturo, ki pomeni določen vzorec delovanja v resničnosti, ki je težko spremenljiv in lahko prepoznaven.

Najkrajše rečeno, ta vzorec delovanja nam pokaže, kako dejansko izpeljejo stvari tukaj, in na podlagi tega lahko predvidimo tako cilje kot rezultate delovanja.

Opazovano skozi ta model, današnje politično delovanje Aleksandra Vučića in Milorada Dodika zvesto sledi istemu vzorcu delovanja Slobodana Miloševića in Radovana Karadžića s konca 80. let.

Moja generacija se zagotovo spomni Miloševićeve tako imenovane “antibirokratske revolucije” in “dogajanja narodov” iz tistega časa, ki so označili začetek konca Jugoslavije. Ta proces se je začel s kvazinaučnim delom, znanim kot Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU) iz leta 1986, s katerim so ideološkim in političnim ciljem zagotovili privid znanstvenosti. Danes je skoraj pozabljeno, da obstaja tudi Memorandum SANU II, katerega začrtane cilje zvesto sledi današnje politično delovanje in procesi, ki jih sprožijo oblasti Republike Srbije in Republike Srbske.

Ta konec 80. let je prav tako znan po aktivni vlogi Srbske pravoslavne cerkve (SPC) pri mobilizaciji množic od spodaj z znanim nošenjem relikvij “cara Lazarja“ po naši nekdanji državi, današnji pandan temu pa so procesije, ki se za zdaj odvijajo po Črni Gori. Takratna Miloševićeva “antibirokratska revolucija” je začela razgrajevati ustavno-pravni sistem Jugoslavije kot “jogurt revolucija”, končala pa se je kot “balvan revolucija” z brutalno agresijo na štiri sosednje države, prinesla uničenje, rop, monstruozne zločine, genocid ter bedo in revščino za vse na
Balkanu, razen za ozke kroge etnonacionalnih elit, ki so iz te serije grozljivk izšle z enormnim bogastvom.



Milorad Dodik danes zvesto sledi in ponavlja isti vzorec, ki ga je uporabljal Slobodan Milošević. Od agresivnega in bahavega nespoštovanja državnih institucij, institucij pravosodnega sistema, OHR-ja, do napada na ustavno-pravni red Bosne in Hercegovine z sprejemjem protiustavnih in protidržavnih zakonov, nespoštovanjem
zakonov, pa do za danes napovedanih protestov na entitetskih mejah.

Za vse nas, ki smo odraščali v 80. letih prejšnjega tisočletja, je to Déjà-vu, kot nekaj že videnega, saj smo bili priča organiziranemu “dogajanju narodov” s strani Službe državne varnosti Srbije in živeli z njegovimi posledicami.

Za nas je danes le vprašanje, ali bo tudi ta mimikrija Slobine “jogurt revolucije” končala z balvani? To vprašanje si moramo postaviti predvsem sami, saj, tako kot nihče ni bil pripravljen preprečiti Slobodana Miloševića in Radovana Karadžića v njunem norčavem pohodu, enako danes nihče ni pripravljen preprečiti
Aleksandra Vučića in Milorada Dodika na isti poti.

Tako kot so bili glavni akterji takratnega norosti dojeti kot “faktor stabilnosti” in “ljudje, pripravljeni na dogovor”,
isto mantro poslušamo tudi danes tako od mednarodne skupnosti kot od domačih vladarjev, vendar je jasno, da primitivni norci ne obupujejo nad svojimi nevarnimi nameni in začrtanimi cilji. Končno je čas, da jih jemljemo resno in ne naredimo iste napake naših prednikov, ki sporočajo narodu, naj mirno spi. Zgodovina nas uči, da je v državah
kjer ni vladavine prava miren spanec iluzija bedakov.