Milorad Dodik je vojni hujskač in zadnji Srb!

(Patria) - Ko so ga vprašali, kako komentira pozive na klanje in ubijanje, na streljanje in klerofašistično orgijanje po manjšem bh. entitetu, je Milorad Dodik odgovoril lakonično. Namreč, rekel je, da on ni ničesar videl.

In to je bilo to. Milorad Dodik ni ničesar videl. S tem je potihnilo zanimanje medijev in javnosti za Dodikov pojasnilo v zvezi s klerofašističnim divjanjem v RS-u. Dodika nihče več ni ničesar o tem vprašal. Človek ni videl. Saj ne, kaj je tu še treba vprašati, kakšno dodatno pojasnilo iskati?

A nato je že naslednji dan nadaljeval z divjanjem, in to osebno. Ponovno je vzel na cilj muslimane, katerih sovraštvo vidi tako, kot Sanja Vlaisavljević vidi to, da v Sarajevu ni Dedka Mraza.

Dodik je nadaljeval po svoje, o Sarajevu in sarajevskih muslimanih, ki so tako divjali med minulimi božičnimi prazniki, da so se preprosto tekmovali, kdo bo boljšo in toplejšo voščilo poslal, medtem ko so Dodikovi Srbi, da, tako je treba poimenovati en del Srbov, prav tako in nikakor drugače, peli o klanju muslimanov.

Na to petje, kot tudi na zdaj že novo sprejeto tradicijo streljanja okoli mošej in po mošejah, jih niso usmerili nekateri drugi Srbi, ali kateri koli Srbi, usmeril jih je z glavo in brado Milorad Dodik, čeprav tega ni videl. Navidezno.

Toda ti in takšni so imeli kaj videti in slišati od Milorada Dodika v preteklih letih. Tako so slišali, da so vsi vojaški zločinci, začenši z Radovanom Karadžićem, Ratkom Mladićem, do Vinka Pandurevića, najbolj moralni in najbolj častni ljudje, in predvsem tudi Srbi. Slišali so tudi, kako naj bi hodže iz obnovljenih mošej v tem entitetu vpili, in ko že vpijejo, bi jim logično nekako bilo treba zapreti usta. Kako drugače kot s puško. Tako se hodžam in muslimanom, misli Dodik, najlažje zaprejo usta. Poleg tega so lahko slišali tudi, da so Bošnjaki konvertiti, genetsko prizadeti narod, s čimer je Dodik nadaljeval retorično tradicijo Biljane Plavšić, in če se kdaj znajde v položaju, da reče, kako on dejansko nikogar ne sovraži, je to toliko resnično, kot je bilo resnično kesanje Biljane Plavšić zaradi zločinov, storjenih nad muslimani pred sodniki v Haagu.

Vsekakor, naj bo tudi to, da ni pomembno, ali Dodik resnično sovraži ali ne sovraži, naj bo to stransko. Stransko ne more biti to, da javno sovraštvo do muslimanov, ki ga Dodik izraža, in ki mu lahko parira le Hitlerjevo sovraštvo do Judov, pušča posledice.

Te posledice prihajajo v obliki opogumljanja zadnjih huligančkov v RS-u, ki niso imeli sreče, da bi se uresničili kot razsvetljeni huligan Draško Stanivuković, da se jutri najdejo povabljeni, in če jim bodo okoliščine dopuščale, čemur se oblast, pod katero bivajo, nadeja, in na čem ta oblast dela, da brez obotavljanja zagrešijo zločine, ki jih Dodik ne bo videl, kot večina vojaških hujskačev dejansko ni videla, niti pričala o odvzemu življenj ljudem, ki so bili njihove tarče. Milorad Dodik je vojaški hujskač, in če v tej državi izbruhne vojna, o čemer se vse pogosteje govori, razumen človek ne bo mogel imeti dileme, čigavi postopki, pa tudi besede, so do tega privedli. Moral bi biti prvi Srb, v resnici pa je zadnji.

(A.Č.Z.)