Milo tamo, Mile ovdje, a četniki medtem

Piše: Rasim BELKO

---

Redko kje, kot na Zahodnem Balkanu, volitve v neodvisni in suvereni državi povzročijo potrese v večjem delu regije. Volitve v Črni Gori letos so bolj spominjale na nekakšen zgodovinski spopad Srbske pravoslavne cerkve in njenih nasprotnikov. 

In ni prvič, da Srbska pravoslavna cerkev meša svojo versko in politično odločitev. Zakon o svobodi veroizpovedi je bil sprožilec srbskih nacionalističnih tokov v Srbiji, ki so se neizogibno po tem prelili tudi v Bosno in Hercegovino. 

V bistvu gre najmanj za pravoslavne svetinje na črnogorski zemlji in največ za namere srbskih nacionalistov, da prevzamejo Črno Goro, da bi začeli z novo »veliko« Srbijo. 

Reinkarnacija Bulatovićeve Črne Gore je bila predpogoj za režim Aleksandra Vučića, da odpre novo pot velikosrbstvu. Kajti drugega resnega zaveznika trenutno nima. In cerkev je vedno dober sprožilec. 

Procesije in izzivanje političnih neredov so zaznamovali mesece pred volitvami. Nato pa so se lotili znane teorije. Milo Đukanović je bil obtožen, da je zatiralec srbske nejači. 

Vsi se dobro spominjamo, da se je tako začela tudi agresija na BiH, ki jo je vodila Srbija v sodelovanju s takratno Črno Goro. 

Očitali so Milu, da je diktator, da s trdo roko vodi Črno Goro, krši pravice…

In nedeljske volitve so jim popolnoma zamašile usta. Kajti za razliko od Srbije, kjer je Vučić z različnimi sredstvi, tudi z oklepniki, razbil in uničil opozicijo, je ta domnevni diktator Đukanović vsem dovolil pošteno volilno igro. 

Na koncu je prišel v situacijo popolne politične negotovosti, kjer bosta en ali dva mandata odločila o poti, po kateri bo v prihodnje šla Črna Gora. 

Ko gre za Bosno in Hercegovino in stališče njenih državljanov do Črne Gore, se je vse svedlo na že viden klasik, v katerem četniki branijo srbsko nejač. 

In četniki nikoli ne gredo mimo zastave SDS-a, le da se jim je tokrat pridružil tudi del PDP-ja. Na koncu zgodbe o črnogorskem antiserbstvu smo prišli do situacije, v kateri je tam Milo, tukaj Mile, med njima pa četniki. 

Čeprav je v javnosti oster nasprotnik Mila Đukanovića, so po različnih informacijah Dodik in tudi svojevrsten zaveznik črnogorskega predsednika. Tako lahko z veliko mero gotovosti verjamemo, da so Dodikovi aktivisti po Trebinju in drugih krajih Hercegovine organizirali volivce za Črno Goro, ki so volili Đukanovića. 

In to je mešanje v notranje zadeve Črne Gore, vendar znatno milejše v primerjavi s tem, kar so počeli Vučićevi in četniki s te strani Drine. 

Video, v katerem se Črnogorci s prebivališčem v Sarajevu razglašajo za »Turke iz Sarajeva« samo zato, ker so prišli v Črno Goro volit, precej močno ponazarja delovanje posameznih bh. politikov. 

Nebojša Vukanović in Draško Stanivuković sta se skupaj postavila pod zastavo tistih, ki želijo posrbitev in pokristjanjevanje Črne Gore. Prikriti četniki, lažni zaščitniki srpstva, so v zadnjih dneh najbolj spominjali na Vojislava Šešlja v predvojnem obdobju. 

Kajti tudi Šešelj ni mogel priti blizu oblasti v Srbiji v 90. letih, kot omenjena dvojica ne more niti na kilometer blizu Miloradu Dodiku. 

Ali so poskušali na črnogorskih volitvah zbirati točke za volitve v BiH, ali ne, je popolnoma nepomembno. 

Njihovo obnašanje je v nasprotju z vsem, kar se imenuje normalno. Kaj sploh imata oba iskati v Črni Gori. 

Potiskanje nosu v tujo dvorišče, medtem ko ti gori hiša, ni dejanje dobročinstva, temveč napoveduje težave. In Vukanović in Stanivuković sta pravzaprav težave srbskega naroda, le sreča je, da imata kratek doseg. 

Črnogorske volitve so minile mirno. Brez kakršnih koli dvomov o rezultatu. Rezultati, čeprav še neuradni, kažejo, da bo politična negotovost še nekaj časa trajala nad sosednjo državo. 

Milo Đukanović morda ni najbolj zaželen in najbolj čist politik, vendar je za razliko od sil, ki so ga napadle, daleč manj nevaren in bolj progresiven. 

Zato Črna Gora in Milo skupaj trajajo toliko časa in se premikata k normalnim standardom, medtem ko države, v katerih delujeta Vukanović, Stanivuković in Šešelj, nenehno strahujejo pred novimi spopadi. 

Nadaljevanje vladavine Mila Đukanovića pomeni, da Črna Gora ne bo postala novo žarišče destabilizacije, vse drugo je nevarno tako za to državo kot za njeno okolico.