Milatovićevo podaniško gostovanje v Beogradu: Odprti Balkan zdaj!

Iz Podgorice za NAP piše Nevena Kovačević

Med kampanjo pred drugim krogom predsedniških volitev v Črni Gori smo objavili analizo političnega in ideološkega profila Jakova Milatovića, v kateri smo navedli vrsto nedvoumnih argumentov, ki so že takrat nakazovali na dejstvo, da je Jakov Milatović tajni agent Beograda in Moskve, ključni igralec, ki bo zamenjal, morda pa celo presegel Vučićevega najzvestejšega služabnika, dosedanjega premierja Dritana Abazovića.

Že po nekaj mesecih od prevzema funkcije se potrjuje pravilnost naših tez. Namreč, novoizvoljeni predsednik je s svojim obiskom dogodka z naslovom "Vinska vizija Odprtega Balkana", kot tudi ob prejšnjih obiskih v Beogradu, sramoteč državo, ki jo predstavlja, izkazal nepredstavljivo obliko malikovanja srbskega avtokrata Aleksandra Vučića.

Na posnetkih, ki krožijo po družbenih omrežjih, je mogoče videti, najblagorečeno klovnovsko dodvoravanje, ki je, kot kaže, presenetilo celo samega Vučića.

Med manifestacijo, organizirano v maniri kičastih in najcenejših programskih vsebin, ki zavzemajo največjo minutažo v udarnih terminih tamkajšnjih prorežimskih medijev, Milatović sprva ni mogel skriti navdušenja nad Vučićevim ogromnim znanjem. Pozorno poslušajoč Vučićev govor o vinih, ga je Milatović vprašal: - Kako to, da toliko veš o vinih? -

Ko je Vučić odgovoril, da je to poleg košarke njegov edini hobi, je sledila nova, izjemno ponižna ugotovitev mladega predsednika.

- Ampak res, neverjetno, koliko veliko veš. -

Bilo je lahko opaziti, da je takšna raven podaniškega laskanja celo Aleksandra Vučića pustila brez besed.

Še več, ob opazovanju Vučićevih reakcij se ustvari vtis, da je največji balkanski avtokrat nove dobe, ki je celoten sistem prilagodil in podredil svojim diktatorskim nagnjenjem, bil neprijetno presenečen nad takšnim odprtim in javnim sramotenjem črnogorskega predsednika.

Milatovićev sluganski nastop je osramotil celo velikega vodjo, ki uživa v vsakodnevnem klanjanju partijskih funkcionarjev, dejansko deli avtograme volivcem na raznih sejmih, vaših, klobasijadah in podobnih prireditvah, kateremu novinarji povsem spontano postavljajo vnaprej dogovorjena vprašanja, popravljena z nujnimi hvalospevi, in čigar govori v Združenih narodih so zaradi ostrine in drznosti, da Evropi in zahodu pove vse v štiri oči, odjeknili po vsem svetu.

Kajti – domnevno bi morala imeti tudi servilnost vsaj zlato sredino.

Nijednomu gospodarju ne ustrezajo neprimerno poslušni podaniki, kajti s svojo pretirano servilnostjo se njegova vloga povsem razblini. Kljub temu je Milatović svojo slugansko misijo nadaljeval skozi celotno večer, pa tudi naslednji dan.

- Balkan je najlepši, ko je odprt – je s smehom sporočil Milatović.

Čeprav je celo albanski premier Edi Rama, kot eden od ustanoviteljev te regionalne pobude, nekoč poudaril, da je Odprti Balkan končana zgodba, nas je Milatović spomnil, da vendarle ni konec, dokler vodja ne odigra zadnjega tona.

No, dokler obstajajo črnogorski podaniki, ki so pripravljeni zamenjati Albanijo in prevzeti vlogo rezervnega igralca, nevarne namere glede Odprtega Balkana očitno ostajajo tekoča in trajna grožnja regionalni stabilnosti.

Ob vinu in verzih „Dajte vina hoću lom“ je Milatović nadaljeval druženje z ekipo Odprtega Balkana, ki so jo poleg njega in Vučića sestavljali še makedonski premier Dimitar Kovačevski.

Med skupno tiskovno konferenco se je močno trudil svojega gospodarja predstaviti kot vključujočega politika, medtem ko se je Vučić sarkastično smehljal, kritiziral Berlinski proces in jasno Evropi pokazal, da ga njihov odnos do regionalnih pobud ne zanima. Dečki v prvem razredu osnovne šole, ki na primer zbirajo sličice nogometašev, bi se ob srečanju s svojimi vzorniki odzvali primernejše.

Stopnja občudovanja njegovih igralskih sposobnosti bi bila zagotovo bolj zmerna kot Milatovićevo podaniško občudovanje Aleksandra Vučića.

Misijonar velikosrbskosti

Skoraj identično se je lani med istim dogodkom obnašal tudi Abazović, le da je, po pravici povedano, bil vtis, da se je tehnični premier vendarle bolje zabaval v New Yorku, medtem ko je ob takšnih priložnostih igral vlogo klasičnega izvajalca del, ki izvršuje zaupano mu nalogo.

Prav v tej razliki je nevarnost – Milatović se iskreno občuduje Vučića, toliko, da potepta celo lastno dostojanstvo.

Če se je Abazović izkazal kot najuspešnejši misijonar velikosrbskega nacionalizma v novejši zgodovini, kaj pričakovati od Milatovića, ki nestrpno pričakuje vsako novo srečanje s svojim idolom.

Poleg tega, da je pokazal neomejeno servilnost, je Milatović še enkrat potrdil, da ne spoštuje institucije predsednika in države, ki jo povsem slučajno predstavlja.

Z molitvijo pred Vučićem brez kančka elementarne vljudnosti je mladi predsednik ponovno izkazal neznanje glede lastnih pristojnosti in načina ravnanja v skladu z njimi. Se je predsednik vseh državljanov vprašal, ali ima kanček državljanskega interesa v svojem podaniškem obisku v Beogradu, saj si večinski del prebivalstva države, ki jo slučajno predstavlja, želi v Evropsko unijo, ne pa v Odprti Balkan.

Se je predsednik morda vprašal, ali s takšnim podaniškim odnosom sam krši suverenost in ozemeljsko celovitost lastne države. Ni – kajti nacionalnemu Črnogorcu, ki govori srbski jezik, klečanje pred Vučićem pomeni več kot funkcija, ki jo opravlja.

Vino in ideologija

In medtem ko je za Milatovića druženje z Vučićem očitno predstavljalo senzacionalno doživetje, ki ga bo dolgo pomnil, je uradni Beograd dobil legitimnost za nadaljevanje radikalne kampanje z namenom zanikanja črnogorske identitete.

Če bo kdo uspel do temeljev porušiti državljanski koncept črnogorske družbe, bodo to deklarativni državljani, večni fantje neuresničenih ambicij, brez dostojanstva in državniške odgovornosti. Momo po Momu ali Dritan po Dritanu, mrtva je tekma, bistvo pa isto – Jakov Milatović je sledbenik vojaških hujskačev, tistih iz devetdesetih ali teh današnjih, povsem vseeno je.

Ne povezuje ju vino Vučića in črnogorskega predsednika, temveč privrženost istim ideološkim načelom. Sledijoč ideološki matrici, ki jo je med devetdesetimi kot služabnik Slobodana Miloševića podpiral in izvajal Momir Bulatović, je njegov naslednik, s ponovnim vračanjem v politično igro nekdanjega Demokratskega fronta, na čelo Skupščine pripeljal četniškega vojvodo Andrijo Mandića, ki bi si, tako kot Milatović, želel biti premier namesto premierja.

Torej – prva naloga je bila uspešno opravljena.

Molčanje ob zanikanju črnogorske nacije in targetiranje Draginje Vuksanović Stanković s strani srbskega četniškega vojvode Vojislava Šešlja, čigar najnovejše delo naleti na formalne, komaj izrečene ostre obsodbe šele po novinarskih vprašanjih, je le logično nadaljevanje politike sluganstva do uradnega Beograda in eksponentov prosrbske in proruske politike.

S takšnimi poslušnimi služabniki in četniškimi vojvodami na oblasti lahko pričakujemo še močnejšo podporo uresničevanju regionalnih ambicij velikosrbskih propagandistov.

Vnetljiv Balkan

Vendar pa se zdi, da niti Evropa, niti zahod, niti sam Balkan ne uvidejo nevarnosti, ki jo prinaša sodelovanje s četniškimi vojvodami, hujskači in obsojenimi vojnimi zločinci, katerih politika temelji na teoriji krvi in zemlje, ideologiji, ki je v devetdesetih povzročila konflikte in množične grobnice.

Z obujanjem takšnih idej je Balkan že zdavnaj postal lahko vnetljivo žarišče, vojaško hujskaške grožnje ukrajinskim in podobnim vojnim scenarijem pa so sestavni del govora srbskih propagandistov, pa tudi visokih dostojanstvenikov Srbske pravoslavne cerkve.

Tako kot v devetdesetih, tako tudi danes, ni sistemskega odgovora na izlive etnonacionalizma in šovinizma.

Tako kot takrat, tako tudi zdaj, je lažje molčati, medtem ko grozljivo molčanje odmeva vse glasneje, regija pa se brez strategije odpora navaja na novo realnost. To novo normalnost, v kateri nas nič več ne more presenetiti, skoraj pasivno opazuje opozicija, mednarodna skupnost, pa tudi same državljanke in državljani, kritični glasovi pa so očitno v manjšini.