MIGRANTSKE POTI PLJEŠEVICA POKOPALIŠČE BREZ IDENTITETE

Piše: Nela Karić

---

Javna skrivnost! Je lahko nekaj, kar je skrivno, javno in obratno, je lahko tisto, kar je javno, skrivnost? V BiH se javna skrivnost običajno imenuje kriminal, o katerem vsi vedo več ali manj vse, razen raznih tožilstev. Občinskih, kantonalnih, zveznih, republiških in državnih. Tožilcem vedno uidejo informacije, ki jih pozna vsaka prodajalka v trgovini, vsak taksist, vsak prometni policist. 

Tako je v Unsko-sanskem kantonu javna skrivnost, da pripadniki mejne policije migrante, ki postajajo počasi del domačega prebivalstva, ob srečanju v mejnem pasu vračajo v BiH. Hkrati pa se migrantom iz Srbije dovoli relativno neoviran prehod meje pri Bijeljini in Zvorniku, pa tudi tistim, ki prihajajo iz Črne gore in vstopajo okoli Gacka in Trebinja.

Bosna in Hercegovina je pokazala svojo milost in človečnost glede migrantske krize. Vsaj njene uradne institucije, Ministrstvo za varnost in mejna policija. Tako je BiH edina država, ki je pokazala sosedsko pripravljenost pomagati sosednjim državam s prepuščanjem migrantov v BiH. Naš fašizem nastopi, ko so ti "na našem terenu". 

Do takrat kažemo vso ozaveščenost v dobrososedskih odnosih. "Naj bodo pri nas, itak ne vemo, kaj bi s seboj" - to bi bil približno bosanski slogan za pristop k reševanju problema t.i. migrantske krize.

Nato ljudi, za katere imamo običaj reči, da nezakonito bivajo v naši državi, prav zaradi pomanjkanja sistema, pričakujemo kot te dni kitajske turiste. 
Policisti takrat igrajo vlogo nindža kondukterjev, ki mečejo ljudi z urejeno plačanimi vozovnicami iz vlakov in avtobusov. Logike "izstopljanja migrantov" v kraju Bosanska Otoka in kraju Velečevo pri Ključu še nihče ni pojasnil. Čeprav vam bodo v zasebnih pogovorih tudi sami policisti priznali, da jih je sram tega, kar jim je bilo naročeno, da delajo. Razen tistih peščice, ki svoje delo "logorskih stražarjev" opravljajo z velikim užitkom, se jih še dobro spominjamo iz devetdesetih.

Z prihodom migrantov so odkrili svoje življenjsko poslanstvo varovanja svete bosanske zemlje pred poganskimi, revnimi in obubožanimi Arabci. Tisti bogati jim pa sploh ne gredo v napoto. Logiko izstopljanja migrantov na medentitetskih mejah vidijo le lokalni taksisti. Javna skrivnost je, da so po vsej Krajini vzpostavljeni divji taksi terminali, ki prevažajo migrante iz Bosanske Otoke do Bihaća, seveda tiste migrante, ki imajo nekaj več denarja od "za kruh". Taksisti jim prevoz zaračunavajo "na glavo", ne po prevoženih kilometrih.

Večina jih je izpuščenih z urejeno plačano in kupljeno vozovnico iz Sarajeva do Bihaća. Prevažajo se v Bihać, Cazin in Veliko Kladušo zaradi bližine hrvaške meje. Tisti, in večina jih je takšnih, ki nimajo za kruh, ta del poti iz Bosanske Otoke do Bihaća, ki jim je bil zagotovljen s kupljeno vozovnico, prehodijo peš. Utrujeni, izčrpani, lačni. Beg, edina beseda, ki mi pade na pamet. Beg in dobiček. Dobiček za taksiste, dobiček za tihotapce, dobiček za državo.

Veliko majhnih dobičkov na račun države in na račun migrantov. Naše je to, balkansko, da se vsi malo vgradimo v tujo bedo, brez skrbi za širšo sliko in bistvo politike, ki nas obkroža. Še ni postala javna skrivnost, ampak se šepeta, da planina Plješevica, najpogostejša pot za prehod v Hrvaško, počasi postaja pokopališče migrantov.

Puščeni, od svojih premraženih, ubogih in trpečih sopotnikov, da umrejo, ker jim otežujejo pot. Imamo sveže spomine tudi na to.
Posledica "vgrajevalnega" mentaliteta in politike je prestrašeno lokalno prebivalstvo in, po drugi strani, kršitev najosnovnejših humanističnih principov, ne pa osnovnih človekovih pravic. Čeprav migrante po ustaljenem protokolu, z urejeno plačanimi vozovnicami, vozniki nameščajo v zadnje dele vlakov in avtobusov, je doba segregacije šele začela. Nismo še zasijali s polnim fašističnim bliskom, ne z nevihto.

Ampak šele začenjamo, še klopčič se ni odkotalil.

Glede na informacije z nedavno opravljenega sestanka novega ministra za varnost Fahrudina Radončića in vodje misije IOM v BiH Petra van der Auweraerta, je trenutno v sprejemnih centrih nameščenih nekaj več kot 5 tisoč migrantov in beguncev. Natančno število migrantov, ki niso registrirani v BiH, je težko določiti.

Eni iste podatke skrivajo pred javnostjo, drugi z njimi ne razpolagajo. Čeprav se ugiba o bistveno večjem številu. Z pomanjkanjem sistematičnega pristopa, pri katerem je BiH problem migracij prepustila mednarodnim organizacijam, in se obnaša kot užaljena nevesta, nezadovoljna s skromnim darilom, smo na dobri poti, da iz migrantov naredimo največjo populacijo beračev. 

Država ni menila, da je dolžna zagotoviti najosnovnejše ljudem, ki jih je spustila na svoje ozemlje, na kar jo zavezujejo konvencije, ki jih z lahkoto podpisuje, a nikakor ne izvaja. BiH svojih zakonov ne implementira, kar pomeni, da ne spoštuje zakonov, ki jih sama sprejema. Ne spoštuje niti mednarodnih konvencij. BiH ne skrbi za svoje, kaj šele za tuje državljane. To že ni skrivnost, ampak lahko dokazljiva dejstvo.
Končno je čas, da se preneha z javnimi skrivnostmi in se začne te dokazovati in procesuirati. Skrivnosti nas bodo pokopale. Skupaj z nami, vsaj še 5 tisoč lačnih in premraženih ljudi brez identitete.