Mešalić: Komšić ni diktator, le je alergičen na laži in goljufije

Federalni poslanec Demokratske fronte iz Tuzle, Mahir Mešalić se je z odprtim pismom odzval na nedavno odločitev treh članov (dva kantonalna poslanca v HNK), da zapustijo DF, o čemer so javnost obvestili s sporočilom za javnost, Mešalićevo reakcijo novinska agencija Patria objavlja v celoti. 

-Lahko razumem, da ljudje izstopijo iz stranke, če imajo tehten politični argument in če politika stranke krši temeljne vrednote obrambe interesov države, kantona ali njihovega mesta. Ne, v znak hvaležnosti so ga označili nič manj kot za diktatorja. Človeka, ki je zastavil svoj politični avtoriteto, da so oni dobili mandat in iz anonimnežev postali "ugledni" visoko plačani poslanci.

Namesto da bi s svojim trdim delom državljanom pokazali svojo kakovost, so se obrnili proti DF in svoji bazi v pomembnem trenutku za njihovo mesto. S tem "diktatorjem" sem že kot predsednik KO TK pogosto ostro izmenjeval mnenja, vendar me nikoli ni poklical, da bi mi "narekoval" kakšen politični ukaz. Celo očital sem mu, da včasih ne preseka nekaterih odločitev.

Željko Komšić je daleč od diktature, brez kančka namere, da bi ga za karkoli oprostil, ker to ni potrebno. Vsi, ki ga bolje poznamo, vemo, da je strog, ker je alergičen na laži, goljufije in diskreditacije. Vedno so ljudje v stranki in okoli nje, ki so morda sami sebi namen obstoja. Vendar je to politični boj v vsaki večji stranki. Zato naj se tisti, ki je tu, bori; tisti, ki mu je težko, naj izstopi. Tudi sam sem imel težave, vendar zastopam tiste ljudi, ki so delali dan in noč, da bi kot poslanci dobili priložnost pokazati, kaj znajo.

Zato glavo gor vsi, ljudje prihajajo in odhajajo iz različnih razlogov, projekt pa bo živel. Saj me ne bodo prepričali, da razmišljam, da mi je bilo teh 20 in več let dobro. V trenutku, ko nekaj ne bo štimalo, bom to javno povedal skozi svoja stališča. Ko se je v kampanji razpravljalo, da se bodoči izvoljeni poslanci zavežejo s pogodbami, smo dobili plaz neodobravanja s strani predsednika Komšića, ki je menil, da se ideologije ne kupuje in da ne želi, da bi bili kot druge stranke. Imel je prav. Kdor hoče iti, naj gre in naj mu bo srečno. Vendar naj vsaj izstopi z argumenti resnice; če smo krivi, lahko revidiramo in rečemo, da smo se zmotili.

Tako lahko ljudje pišejo marsikaj, dajejo sporočila za javnost, delajo osebno dvodnevno samopromocijo s pomočjo medijev, željnih senzacije o razpadih. Saj se stranka ne razpada, če 3, 30 ali 300 od 30.000 članov zapusti stranko, čeprav menim, da je treba vračati ljudi, ki so jo v nekem trenutku zaradi svoje ali naše napake zapustili. Politična stranka ni policijska postaja, da bi selekcionirala, kdo gre in kdo prihaja, sporoča Mešalić.