Mentaliteta zajedljivcev: Od Nadin Smajlović do...

Napisal: Rasim Belko

---

Zdravstvo, ukrepi, odredbe, štabi, KCUS, Sebija, korona…

Dneve in mesece novinarji in sodelavci Patrije obravnavajo s svojimi članki omenjene teme. Tipke na tipkovnicah so se skoraj obrabile, pa je vse enako kot pred letom ali dvema. 

Ne gre več za doseg tega in drugih medijev. Ključni problemi so mentaliteta in odnos podoben - sposoben. 

Problem z mentaliteto državljanov Bosne in Hercegovine je star kot demokratična Bosna in Hercegovina. Pravzaprav izvira iz referenduma o neodvisnosti. Toda referendum je bil križišče, zato mentaliteta privržencev v tistem času ni tako čudna. 

Vsa leta po tem smo privolili v to, da smo politični malikovalci z mentaliteto črede. Vojna kot izgovor za takšno obnašanje je lahko služila do kakšnih pet let. Kaj pa zadnjih 20 let. 

Zakaj smo 20 let ovce, ki kot mazohisti s prostovoljno voljo izbiramo, da bomo zatirani. Tudi danes nismo veliko napredovali. Še vedno gledamo, kako kdo je, naši ali njihovi, moli k Bogu ali ne, kje je bil v 90. letih in podobno. 

To je ključ življenja v črni luknji. Tisti, ki se ne strinjajo ali pa ne morejo več, so pobegnili. 

Pri izbiri prevladuje podobnost v razmerju 90 proti 10. Podobnost pa ni tisto, kar nam zagotavlja prihodnost. 

Tisto »naš je« nas je pokopalo. Vsi sami naši, a otroke zdravimo po svetu, prisiljeni prosimo dobre ljudi, da nam dajo denar. Naši so tudi v zdravstvu. Toda zdravstvo ni naše. Zdravstveni kot vsak drug sistem, nujno potreben za normalno življenje, so postali poligoni za nameščanje podobnih političnih kadrov. Seveda »naših«. 

Naša je tudi Nadin Smajlović. Ti »naši« so sporočili »naši« Nadin - NE BO VAS NIHČE NA KCUS-U ZDRAVIL!

Spremljajoč celotno situacijo sem mislil, da bomo, če že ne drugega, pa zaradi dejstva, da je Nadin otrok, množičneje vstali in rekli »našim« DOVOLJ. Nismo, ker smo že zdavnaj postali svoji in sebični. Tuje usode nas ne ganejo kot prizor iz filma. Medtem ko se pojavlja na zaslonu, smo žalostni, nekaj godrnjamo v sebi, takoj ko prizor mine, pa smo v svojem mentalitetu zajedljivcev. 

Nadin ni prva, situacija, ki jo trenutno živimo, pa kaže, da ni niti zadnja. Spomnim se gesla »Vsi smo mi Nadin«. Avtor ni niti slutil, kako prav ima. Nedavno sem na Facebooku videl stavek »Ko je Sebija rekla, da ne bo zdravila Nadin, nismo vedeli, da se to nanaša na vse nas«. Najbolje ponazorjeno, kako državljani BiH razmišljajo po principu ne dogaja se meni, kaj me briga. 

Potem pa, ko se nam začne dogajati usoda Nadin, stokamo, vpijemo, zakaj narod ne pride na ulice, jezni smo na ves svet.

Na volitvah spet po principu »naš in samo naš«. Ceno takšnih odločitev plačujemo vsi. 

Medtem ko je svet množično testiral, WHO pa je to nenehno svetoval, so »naši« govorili, da to ni rešitev. Medtem ko svet vlaga v zdravstvo, da bi tistemu, ki celo življenje plačuje zdravstveno zavarovanje, omogočil kakovostno storitev, pri nas Klinični center Univerze v Sarajevu in trgovske verige poslujejo po istem principu.

Največjo ceno kolektivne pogubljenosti v zadnjih dneh sta plačali dve ženski z Ilidže in zdravnik Šefik Pašagić. Ceno pa v resnici plačujemo tudi mi, ki smo medicinsko živi, a realno mrtvi. Umira nam ekonomija, svoboda je že zdavnaj obešena na raznih sestankih »naših«, pravica do svobodne besede je vse manjša…

Ti »naši« izdajajo odredbe, po katerih se mora pes sprehoditi, otrok pa ne sme iz hiše. 

Da ne naštevam, vse že veste. Toda kaj to pomaga, ko pa še vedno blejate. 

Zato usoda Nadin Smajlović danes bolj kot kdaj koli visi nad glavami vseh nas. Nekateri od nas se sprašujejo, kaj bo v primeru, če Bog ne daj, bolezni. Maščevalnost in sovraštvo »naših«, katerih nismo privolili biti tlačani, je nevarna kot bolezen. 

To, kar se je danes zgodilo v Splošni bolnišnici samo v Sarajevu, je dodaten dokaz nujnosti spremembe. Bošnjaški »naš« je pregnal državljanskega »našega«. Ta državljanski »naš« se imenuje Dragan Stevanović in je celo življenje v medicini. Bil je vojni heroj v belem. 

Njegov največji greh je, da se je odločil, da ne bo del že opisanega mentaliteta, ampak da bo govoril. In ima o čem. Brdo izkušenj in znanja za njim. Tisti vaš »naš« ga je najprej prosil, naj pride in pomaga, nato pa ga je pregnal, ker je govoril o strankarskem šefu vašega »našega«. 

In tako 20 let v labirintu z »našimi« proti »njihovim«. Življenje pa mineva. Izginja. Nadin včeraj, danes in jutri. 

Kdor pobegne, bo pripovedoval. Kdor ostane, je zaman sposoben!