Melzer: Mednarodna skupnost Dodika ne sme več obravnavati kot sogovornika

Ralf Melzer, vodja urada Fundacije Friedrich Ebert v Sarajevu, za Frankfurter Rundschau govori o destruktivnih silah v krhki konstrukciji Bosne in Hercegovine – in vlogi Evropske unije.

Frankfurter Rundschau: Gospod Melzer, nenehno se sprožajo konflikti, politične krize – novice z Balkana zvenijo grozeče. Regija še vedno trpi zaradi posledic vojne iz 90. let, ki jo je spremljala politika izgona in uničevanja. Se zdaj ponovno vračajo demoni na Balkan?

Melzer: Hudiči so bili vedno tam. V zadnjih mesecih pa so postali vse bolj vidni, zlasti v Bosni in Hercegovini. Tukaj se problemi zaostrujejo, napetosti so še posebej močno čutiti, ker je veliko akterjev, ki se igrajo s temi hudiči. Zvonijo alarmna zvona, ko se v javnosti začne razmišljati o tem, kako naj se potegnejo nove meje vzdolž etničnih črt na zahodnem Balkanu. To se dogaja predvsem pri ljudeh, za katere so vojne izkušnje še vedno zelo prisotne ali ki trpijo zaradi posttravmatskih stresnih motenj. Led je zelo tanek, te izkušnje lahko izbruhnejo v vsakem trenutku.

Se Evropa sploh zaveda, kako eksplozivna je situacija?

Premalo. Nedavna napoved gospoda Dodika, da bo odcepil Republiko Srbsko, je bila namreč poziv k prebujenju za EU. Milorad Dodik je eden od treh predsednikov, vendar želi, da bi del države, ki ga predstavlja – „srbski“ entitet – imel svoj vojaški, pravosodni in davčni sistem, in že mesece bojkotira državne institucije, kar je vse nezakonito.

Kakšen je njegov cilj?

Gre za mešanico ohranjanja oblasti in velikosrbske ideologije. Da bi mobiliziral svoje privržence, Dodik zanika, da je bil v Srebrenici genocid, neposredno napada mednarodno skupnost in njenega visokega predstavnika ter uveljavlja velikosrbsko ideologijo, ki je vodila v vojno 90. let.

Torej ni pretirano, ko politični opazovalci opozarjajo na politični zlom Bosne in Hercegovine in novo vojno?

Treba je paziti, da mešanica politične retorike in ostre etnonacionalistične ideologije ponovno ne povzroči požara. Že kakšen lokalni dogodek se lahko izrodi in uide nadzoru. Tukaj je veliko orožja, različne strani so živčne. Nedvomno je situacija bolj zaskrbljujoča kot pred nekaj leti. Vendar pa Dodik že dolgo igra svojo nevarno igro. Po moji oceni neposrednega razpada institucij ali vojne ni na vidiku.

Sta druga dva voditelja bolj zmerna? Bošnjak Bakir Izetbegović in Hrvat Dragan Čović?

V osnovi smo že padli v past, če v tem kontekstu govorimo o Bošnjakih, Hrvatih in Srbih. Tako Izetbegović kot Čović sta predvsem zainteresirana za ohranjanje svoje oblasti in preprečujeta demokratične reforme. Čović to prikriva kot „legitimno predstavljanje“ in pridobiva veliko podporo hrvaške vlade v Zagrebu, ki se predstavlja kot zaščitnica bosanskih Hrvatov. To prispeva k nadaljnji fragmentaciji države Bosne in Hercegovine in torpedira vse poskuse, da bi se spremenila v funkcionalno politično skupnost, osvobojeno diskriminacije. Izetbegović je prav tako del problema. Vendar pa destabilizacija v tem trenutku jasno prihaja iz Republike Srbske in od Dodika.

Kdo Dodiku pomaga pri podžiganju ognja?

To počne v sodelovanju s srbskim predsednikom Vučićem in ob podpori Vladimirja Putina. Poleg tega obstaja tudi zavezništvo z Viktorjem Orbanom na Madžarskem, ki pa ohranja tesne stike z Janezom Janšo v Sloveniji. Orban je obljubil 100 milijonov evrov finančne pomoči Republiki Srbski. Evropski komisar za širitev Varhelyi, Madžar, enostransko podpira Srbijo pri njeni kandidaturi za vstop v Unijo – kljub nazadovanju, ki ga je država naredila glede demokracije in pravne države. Obstajajo pa tudi trditve, da Dodiku pomaga pri njegovih načrtih.

Mednarodna skupnost je Dodika in sodelavce večkrat opozorila, kaj pa dejansko počne?

Mednarodna skupnost mora pokazati meje in Dodika ne sme več obravnavati kot sogovornika. Američani so mu uvedli sankcije, kar je popolnoma pravilno. Predsednik Biden dobro pozna regijo. Če se mednarodnim zavezam do ozemeljske celovitosti države in multietnične države Bosne in Hercegovine resno misli, se etničnih delitev ne sme nadalje poglabljati. Zato je potrebna demokratična reforma volilnega zakona, ki se odmakne od etnokracije s kolektivnimi pravimi za določene skupine prebivalstva.

Kako naj bi pravzaprav izgledala prihodnost regije?

Regija bi morala pripadati EU, saj je samoumevno, da je bil in je zahodni Balkan del Evrope in lahko veliko prispeva k skupni evropski prihodnosti v kulturnem, zgodovinskem in gospodarskem smislu. To bi morale biti demokratično ustanovljene države, ki tesno sodelujejo med seboj. To bi morala biti regija, v kateri ljudje tukaj vidijo svojo osebno in poklicno prihodnost, namesto da izkoristijo vsako priložnost za pobeg. Odtekanje možganov z zahodnega Balkana je dramatično.

(N1)