Medsebojne obtožbe brez koordinacije: Edite in Selme ni, javnost vlečejo za nos po uradni dolžnosti

MUP Kantona Sarajevo in Kantonalno tožilstvo vodita besedno vojno o tem, kdo je prvi prišel do informacije mejne policije o pobegu avtomobilskega morilca Sanjina Sefića čez mejo v Srbijo, piše novinska agencija Patria. Tožilstvo KS ni moglo več čakati MUP KS, zato je samo zahtevalo informacijo.

Tožilka Kantona Sarajevo Dalida Burzić je v medijih izjavila, da je “Tožilstvo Kantona Sarajevo s pomočjo Obveščevalno-varnostne agencije (OSA) BiH in mejne policije BiH ugotovilo, da je Sanjin Sefić jutros (torek, 11. oktober) zapustil BiH preko meje s Srbijo in se odpravil v neznano smer, kar bi moralo storiti Ministrstvo za notranje zadeve KS”.

- Glede na to, da je bila oseba identificirana uro po prometni nesreči, bi moral MUP KS sprejeti vse ukrepe za njeno izsleditev. Vendar je Kantonalno tožilstvo Sarajevo to ugotovilo samo, še preden je MUP to zvečer ob 21. uri sporočil medijem, in ni obvestilo tožilca - je dejala Burzić. 

Tu pridemo do problema spoštovanja zakona in usklajenosti državnih služb. Mnogo kasneje se je izvedelo, da je kantonalna policija sedem ur pred pobegom identificiranega avtomobilskega morilca obvestila mejno policijo BiH, da je Sanjin Sefić oseba, osumljena izvršitve tega dvojnega umora. Sodeč po izjavi tožilke, je policija obvestila mejno policijo, mejna policija pa tožilko.    

Če MUP ni obvestil Tožilstva, ampak je informacijo prej posredoval mejni policiji in javnosti, je to resna napaka MUP-a Kantona Sarajevo, od katerega se pričakuje, da informacijo najprej posreduje tožilstvu. Tožilka Burzić je priznala, da je Tožilstvo samo, brez MUP-a Kantona, ugotovilo podrobnosti o nesreči.

Torej je tožilstvo v tistem trenutku imelo ime in dejstva o avtomobilskem umoru pred seboj, ne glede na to, kako jih je dobilo. Ne glede na to, koliko človek ve o občutljivosti tožilskega dela, je posebnost situacije narekovala nujno ukrepanje. Za vsako ceno.

Obstaja člen 18. ZKP FBiH ali 17. ZKP-a BiH o načelu legalitete kazenskega pregona: „Tožilec je dolžan sprožiti kazenski pregon, če obstajajo dokazi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje“...

Torej je situacija s klasičnim avtomobilskim umorom dveh deklet narekovala hitro ukrepanje. Vendar se je po teh izjavah tožilke izkazalo, da stvari ne potekajo, kot bi morale. Da ni koordinacije med institucijami za zaščito in izvrševanje zakona.

In je ni že dolgo in v kritičnih količinah. Grozljiv umor dveh deklet, ki poleg tega nista iz tega mesta, ampak sta prišli sem študirat in graditi svojo prihodnost, je bila prava priložnost, da država pokaže zobe, moč in učinkovitost.     

 Ampak, po navadi smo imeli in imamo samo jalovo razpravo tistih, od katerih pričakujemo izključno akcijo in dejanja. Od katerih pričakujemo zaščito državljanov in pravico za državljane. Od katerih zahtevamo pravno državo in jih dobro plačujemo, da bi imeli  pravno državo.     

Na žalost so se tudi med tragično nočjo ukvarjali z vprašanjem pristojnosti, v času, ko so obupani državljani iskali vsaj kanček pravice in medtem ko je morilec bežal proti meji.

Ali ne bi morali pozabiti na svoje nečimrnosti, na svoje domišljave veličine in vsi ukrepati po svoji uradni dolžnosti. In po človeški in moralni dolžnosti, ki bi morala biti pred vsemi drugimi obveznostmi. Javni tožilec je pristojen, da v vsakem posameznem primeru oceni,  kaj mora storiti v imenu pravice in pravičnosti ter zaščite državljanov.  

Na žalost ni odziva niti na dokaze, ki jih novinarji leta pišejo in prinašajo dokumente. Za javnega tožilca so resno opozorilo tudi sinočnji protesti državljanov v nevihtnem dežju in mrazu, tisti joki in solze zaradi izgubljenih dveh mladih in obetavnih življenj. Javni tožilec odgovarja javnosti in se ukvarja s problemi javnosti, ne čaka samo na informacije od policije.  

Novinarka Patrije je pravočasno vprašala pristojnega policijskega uradnika, ali je osumljenec dvojnega umora nedolžnih deklet še vedno v državi. Rečeno ji je bilo, da se v MUP-u ne ukvarjajo s špekulacijami. Torej so novinarji opozorili tudi na to možnost.   

V zadnjih letih smo lahko večkrat slišali redkost, da so posamezni novinarji vložili kazensko ovadbo zoper osebe, katerih kriminalna in nezakonita dejanja so razkrivali javnosti. To je morda potrebno le tukajšnjim tožilcem, ki ne spoštujejo lastnega Zakona o kazenskem postopku, ki jim pravi, da morajo to storiti tudi sami po uradni dolžnosti.

Imamo počasen in preveč okoren sistem, ki deluje le, ko je treba braniti lastne položaje znotraj tega nefunkcionalnega sistema, nato pa javno razpravljati in izrekati obtožbe o nečijem nedelu in nekompetentnosti. In potrditi neusklajenost med nedejavnostjo in nekompetentnostjo. Vse to smo že videli, vse to je državljanom znano.

Dveh deklet, Edite Malkoč in Selme Agić, ni več in tu je konec in začetek vsega.