Mednarodni tožilec Jallow iz Ruande: Raje so priznali genocid kot posilstvo

Mednarodno kazensko sodišče za Ruando je obsodilo 61 oseb za genocid in zločine, storjene v 100 dneh leta 1994, ko je bilo v tej državi ubitih približno 800.000 ljudi.

Glavni tožilec tega sodišča Hassan Jallow v pogovoru za BIRN – Justice Report pravi, da je bilo genocid s ene strani lahko, s druge pa težko dokazovati.

- Kar se je zgodilo v Ruandi, je bilo očitno in pred očmi javnosti glede pobijanja Tutsijev in zmernih Hutujev. Bilo je jasno, da so poboji izvedeni z genocidnim namenom, da se Tutsiji kot etnična skupina odstranijo - pojasnjuje Jallow.

V dokaznem postopku se je tožilstvo v glavnem opiralo na priče in tam je včasih prihajalo do zapletov.

- Včasih so se ljudje bali pričati, zato je bilo treba ustvariti posebne pogoje zaščite. Nekatere priče so bile sokrivci, zato so se postavljala vprašanja verodostojnosti. Nekateri so bili insajderji, ljudje iz vrha establišmenta, ki so prišli pričat proti svojim nekdanjim kolegom - pravi Jallow.

Kot je dejal Jallow, so s časom nekatere priče postale nedostopne, nekatere so umrle ali se preselile, nekatere pa niso bile pripravljene pričati.

- Morali smo jih zamenjati, najti nove priče. Toda kljub vsemu smo imeli na tisoče prič iz Ruande in drugih držav. Večina jih je prišla pričat brez kakršne koli zaščite in se vrnila domov. Sodišče jim je neizmerno hvaležno - pravi Jallow.

Kot pozitivno stvar pri delu sodišča za Ruando izpostavlja, da v nekem trenutku na sojenjih ni bilo več treba dokazovati, da se je zgodil genocid, temveč le odgovornost obtoženih za storjene zločine.

Pokaz osebne izkaznice

Način, na katerega so bili zločini izvedeni, je tožilcem dajal jasne namige za dokazovanje genocida.

Poboji so se dogajali z namenom uničenja skupine. Na udaru so bili Tutsiji. Na primer, po vsej državi so bile postavljene barikade, na katerih je bila vojska s policijo vladajoče stranke, in iskali so Tutsije. Vsak, ki je prečkal barikado – in v nekem trenutku ste jo morali prečkati, ker so bile povsod – je moral pokazati osebno izkaznico. V tistem času so osebne izkaznice imele etnično oznako. Če ste bili Tutsi, ste bili takoj ubiti. Če ste rekli, da nimate izkaznice, ste enako končali - pojasnjuje Jallow.

Dodaja, da so se poboji dogajali tudi v cerkvah in na drugih javnih mestih, kjer je na tisoče ljudi poiskalo zatočišče. Tutsije so izločali in jih pobijali.

Pomembno vlogo pri pobojih, opozarja Jallow, je imel zloglasni Radio “Mille Collines”.

- Od javnosti je bilo zahtevano, da jih iščejo, da lovijo Tutsije in jih odstranjujejo. Včasih so celo omenjali določena imena družin Tutsijev in govorili ljudem, kje jih najdejo. Vsi ti dokazi so bili tam in so bili predloženi sodišču - pravi Jallow, ki funkcijo glavnega tožilca za Ruando opravlja od leta 2003.

Sodišče v Ruandi je prvič v mednarodnem pravu izreklo sodbo za genocid. Od 93 obtoženih je bilo za zločine, storjene v tej državi, obsojenih 61 oseb.

Krivi so bili proglašeni visoko pozicionirani vladni in vojaški uradniki ter paravojaške sile, pa tudi odgovorni za medijsko spodbujanje k genocidu. Z prvostopenjsko sodbo je bilo za to dejanje prvič spoznano za krivo tudi eno žensko.

Poleg tega je s sodbami tega sodišča prvič seksualno nasilje označeno kot sredstvo za izvršitev genocida.

- Sodba Akayesuu je bila prva za genocid in zgodovinska sodba. Dala je novo definicijo posilstva... Sodba priznava, da seksualno nasilje lahko predstavlja genocid. Posilstva in drugi napadi na dostojanstvo ženske so bili uporabljeni kot sredstvo uničenja Tutsijev kot skupine - pojasnjuje Jallow.

Opozarja, da je bilo seksualno nasilje izjemno razširjeno in da se ocenjuje, da je bilo četrt milijona žensk izpostavljenih tej obliki nasilja.

Priznanje genocida

Glavni tožilec za Ruando poudarja, da je približno deset obtoženih priznalo krivdo za genocid. Vendar nihče ni priznal odgovornosti za seksualno nasilje.

- V pogajanjih smo zavračali nekatere navedbe, vendar ne kaznivega dejanja genocid. Čeprav je bilo seksualno nasilje široko razširjeno, nihče nikoli ni privolil v priznanje krivde za seksualno nasilje. Raje so priznavali genocide - navaja Jallow.

Pravi, da v Ruandi ni več razprave o genocidu, saj je po zakonu prepovedano njegovo zanikanje.

- Ko je bilo toliko ljudi ubitih in ko so mednarodna in nacionalna sodišča ugotovila, da se je genocid zgodil, bi bilo žaljivo za preživele in spomin na žrtve, če bi se ljudem v imenu svobode govora dovolilo, da genocid postavljajo pod vprašaj. Vlada Ruande je naredila pravi korak s kriminalizacijo zanikanja - meni Jallow.

Z reševanjem zadnje pritožbe bo sodišče v Ruandi konec leta zaprto. Zapuščina tega, pa tudi haaškega sodišča, se bo po mnenju Jallowa še nekaj časa ocenjevala.

Med zaslugami teh dveh sodišč izpostavlja privedbo pred sodišče visoko pozicioniranih ljudi, ki bi v preteklosti ušli odgovornosti. Prav tako so zaslužni za hitro širjenje mednarodnega kazenskega prava.

- V praksi – iz naših uspehov in neuspehov, smo dali lekcije, ki so lahko koristne nacionalnim sodiščem in Mednarodnemu kazenskemu sodišču, da storijo ali ne storijo določenih stvari - dodaja Jallow.