Mednarodni dan moških: Se je tradicionalna moška vloga spremenila

Vsakič, ko se 8. marca obeležuje mednarodni dan žena, lahko pričakujete vsaj
en komentar s vprašanjem „Kdaj je mednarodni dan moških?“, s pripombo „Ali ni vsak dan?“. Takšni komentarji lahko moške ponižajo in spodbujajo strupeno moškost.

19. november je mednarodni dan moških. Dan, ko lahko izpostavimo in
se pogovorimo o nekaterih težavah, s katerimi se moški soočajo glede svojega duševnega zdravja.

Zakaj je pomembno govoriti o duševnem zdravju moških, s kakšnimi težavami se soočajo in od kod vse to izvira, nam je odgovorila Maja Savanović Zorić, psihologinja in sistemska družinska psihoterapevtka.

Neka stranka mi je nekoč dejala: „Ko je bilo moje duševno zdravje najslabše, je bilo moje delovno mesto moje edino varno zatočišče. Ko sem prišel tja, je postalo mesto, kjer sem se lahko odkrito pogovarjal z ljudmi, ker niso bili družina. Družabni dogodki na delovnem mestu so mi prav tako omogočili, da sem zmanjšal pritisk. Pogosto nam rečejo, naj „se spopademo s tem“, kar lahko nato vodi do tega, da poskušamo zapreti in ne deliti svojih misli in občutkov, namesto da bi se s tem učinkovito spopadli.“

Tako moški kot ženske imajo težave z duševnim zdravjem. Vendar se način, kako se odzivajo,
pogosto zelo razlikuje. Moški manj verjetno iščejo pomoč in bolj verjetno
zanemarjajo svoje simptome kot ženske. Prav tako je petkrat večja verjetnost, da bodo
zlorabljali alkohol in druge psihoaktivne snovi ter tako bežali pred tistim, kar jih muči in s čimer se soočajo. Dobra novica je, da so moški v zadnjih desetih letih postali bolj odprti za iskanje pomoči, ko je ta potrebna.

Glede na podatke Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je samomor najpogostejši vzrok smrti
moških, mlajših od petinštirideset let. To velja v mnogih državah po svetu, vključno z Veliko Britanijo, ZDA, Avstralijo in Rusijo. Kar zadeva statistiko, se zdi, da imajo ženske pogosteje diagnosticirano depresijo kot moški, vendar je večja verjetnost, da bodo moški storili samomor. To ne pomeni, da je ženskam lažje kot moškim, ko gre za vprašanja duševnega zdravja, vendar podatki kažejo, da lahko naši kulturni pogledi in pričakovanja glede spolov znatno prispevajo k povečanju stopnje samomorov pri moških.

Jasno je, da za to obstajajo razlogi, specifični za moške. Spol, kulturna pogojenost in ustrezni vzorniki so dejavniki, ki prispevajo. Enako število žensk in moških lahko razmišlja o končanju lastnega življenja, vendar je večja verjetnost, da bodo moški to storili, in to pogosto na nasilen način. To pove nekaj o psihologiji, stališčih in duševnem blagostanju moških v naših skupnostih.

Že od malih nog se z dečki ravna na poseben način – rečejo jim, da fantje ne jočejo. Z različicami je to občutljivost, ki se nahaja v mnogih kulturah po svetu. V otrokovem umu se to zlahka prevede kot „sploh nimam občutkov“. Ko odrastejo, se moške spodbuja, da predstavijo močno, neokrnjeno podobo, ki pogosto prikriva globoko potrebo po čustvenem sporočanju, kaj se jim dogaja.

Moške preprosto bombardirajo družbena pričakovanja; morajo zgraditi uspešno
kariero, preživljati svoje družine in še veliko več. V mnogih primerih sta samopodoba in samozavest neposredno povezani s poklicnim uspehom. Neuspeh pri izpolnjevanju svoje patriarhalne vloge pomeni zlom samopodobe in samozavesti. Takrat lahko začnejo prihajati depresija, tesnoba in panični napadi. Na to lahko dodate še občutek osamljenosti, izolacije in zavrženosti. Toda moški pogosto nimajo orodij za obvladovanje teh čustev. Ko gre za to, je edini sprejemljiv občutek za mnoge moške jeza. Čeprav je vse več tistih, ki prihajajo in delajo na svojih občutkih, kar je spodbudno, je to pogosto tudi dvorezen meč. Večina moških, ki jih srečam na psihoterapevtski seji, čuti sram, ne le zaradi svojega položaja, ampak tudi zaradi priznanja, da se sploh spopadajo s težavami. Obiskovanje svetovanja opisujejo kot neuspeh sam po sebi. Zato odlašajo z iskanjem pomoči ali nikoli ne delijo svojih stisk z ljubljeno osebo.

Moški čutijo, da je z njimi nekaj narobe, ker se spopadajo s težavami in ker se jih ne morejo preprosto otresti. Na žalost, do trenutka, ko končno dosežejo pomoč, so njihovi simptomi lahko tako ukoreninjeni, da je to že vplivalo na njihovo duševno blagostanje – in celo na dobrobit njihovih družin.

Kako naj ustavimo ta krog? No, poleg popravljanja tradicionalnih vlog in pričakovanj
moških, je širši cilj nadaljevati z normalizacijo duševnih bolezni kot katerekoli druge
bolezni. Mislim, da je sprejemanje ključno. Če se počutite depresivno ali tesnobno, priznajte ta občutja. Zastavite si to vprašanje: „Kaj počnete, ko doživljate prijetne čustvene odzive?“ Ne poskušate jih odriniti, dovolite si jih čutiti, kajne? Vredno se je spomniti, da, ne glede na to, kako neprijetna so čustva, bodo tudi ona šla svojo pot in minila.

Bolj ko se moški odpirajo o svojih čustvih, bolj se bodo počutili povezani. Ta povezava lahko spremeni vse. Ko enkrat spoznate, da niste sami in da se drugi počutijo enako kot vi, takrat lahko resnično začnete napredovati in rasti. Tisto, kar je generacijam moških bilo krivično zanemarjeno, je njihova čustvena pismenost. Ja, v redu je, da je moški žalosten! Ja, v redu je, da moški joče. Le ko moški zna prepoznati in ustrezno obvladovati vsa svoja čustvena stanja, bo vse zgoraj našteto manj verjetno.